Prolog

Silvestrski večer preloma tisočletja, drugi zaporedni, ki ga preživljam v Kazensko popravnem domu Dob brez prijateljev, sina ob sebi in družine, vendar z utemeljenim razlogom. Dejanje, ki me je privedlo v zapor, sem storil načrtno, hladnokrvno ter pri polni zavesti. Mož namreč mora storiti tisto, kar mu odredi življenjska usoda. Vstal sem s postelje, pogledal skozi okno in v daljavi opazil bliskajoča naznanila ognjemetov, ki bodo čez nekaj minut osvetlila zimsko nebo, polno migetajočih zvezd oddaljenih galaksij. Še dve leti bom ostal za zapahi, vendar zagrešenega umora ne obžalujem in nikdar ga ne bom! V akt smrti sem bil prisiljen iz najmanj dveh razlogov, če obstaja tudi tretji, meni morda neznan, toliko bolje. Umoril sem človeka pred množico zgroženih prič, ducatom paznikov, sodnikom in poroto, dvema odvetnikoma, vsemi člani njegove družine ter kopico novinarjev in snemalcev več televizijskih hiš, ki niso dojeli bliskovitosti dogajanja okrog sebe. Fantastično je bilo, saj sem se znašel v osrednjem kadru neposrednega prenosa umora in odločitev, da pri tem prevzamem glavno vlogo, mi je določila končno nalogo! Žrtvi sem skočil izza hrbta ter ji z enim samim udarcem kaljenega rezila raztrgal vratno arterijo, rdečina je brizgnila po sodni dvorani in z dolgim izdihom se je sesedel v mlako lastne krvi. Preden mu je ugasnil pogled, je leže zrl vame in jaz vanj. Želel je izreči nekaj zadnjih misli, toda grlo sem mu odprl nižje pod glasilkami in s tem onemogočil tok zraka mimo membran. Tiho, da me ni slišal nihče izmed prisotnih, sem mu v slovo zašepetal zadnje besede, modre besede resnice, strašne besede razodetja. Zgroženo me je pogledal in teh nekaj sekund, do njegovega zadnjega izdiha, se je odvilo kot v počasnem posnetku, vendar vsak dan uživam ob slehernem spominu nanje, kajti izpolnil sem svoje poslanstvo in človeka, nevrednega življenja, poslal v smrt! Nato sem odvrgel orožje, mirno vstal ter roke dvignil visoko v zrak. Vame je bilo naperjenih dvanajst cevi službenih pištol, zato izhoda nisem iskal, niti želel ogroziti življenj osuplih ljudi, ki so nemo zrli vame. Policisti so me surovo podrli na krvava tla in vklenjenega, smrdečega po vonju sveže smrti, odpeljali na najbližjo postajo. Nisem se upiral, zakaj neki? Dosegel sem svoje, maščeval bolečino v srcu. Po kratkem zaslišanju so me pripeljali pred preiskovalnega sodnika, ki je zame odredil pripor, čeprav vedel, da nisem pretnja nikomur razen tistemu, čigar truplo se je že hladilo nekje v stavbi sodne medicine. Do sojenja je zaradi odmevnosti dogodka, zapletenega ozadja umora, raziskovalnega dela policije in javnih polemik prišlo šele čez leto dni. Nisem zanikal zločina, še manj pokazal kakršno koli obžalovanje smrti osebka, nevrednega življenja na tem svetu. Zakaj neki? Znana sta mi bila vsaj dva razloga za hladnokrvno dejanje eksekucije, če obstaja še kakšen, meni neznan, toliko bolje! Priznal sem vse obtožbe, celo opisal priprave na umor in kaj me je vodilo v zločin. V tej točki sem moral sodniku lagati, kar si ne štejem v čast, in mu zato naštel le en razlog, čemu je moral človek zapustiti svet, zgolj tistega, ki je bil znan tudi njemu. Drugi vzrok, ki me je vodil v odstranitev moteče osebe, bo za vekomaj shranjen globoko v moji zavesti in tega ne razodenem nikomur in nikdar. Na splošno odobravanje javnosti, so me obsodili na kratka štiri leta zapora. Štiri leta za nikdar obžalovan umor z naklepom, zagrešenim pred stotom prič med obravnavo na sodišču!

Sina so pristojne službe dodelile starim staršem, nesojeni tašči in tastu, ki moje dejanje skrivaj odobravata, saj se strinjata z načelom, da iz glave iztrgano oko lahko zamenja le oko storilca nečednega dejanja. Vsi trije me redno obiskujejo in komaj čakam trenutek, ko mi uprava zaradi vzornega vedenja za konce tedna dovoli nekajdnevne izhode iz zapora. Odprtih rok me bosta pričakala na svojem domu in dovolila druženje z otrokom, mojim ljubljenim sinom, edino vezjo s srečnim življenjem zdaj že tako oddaljene preteklosti. Prav tako me bo počakala služba, saj nadrejeni v poveljstvu, kot tudi na Ministrstvu, razumejo moje dejanje in v pismih anonimnih pošiljateljev prebiram, da sem se odločil pravilno, ko sem vzel pravico v svoje roke in bi oni na mojem mestu storili enako. Čeprav nisem prepričan, da mislijo resno, kajti pred menoj si česa takšnega ni drznil udejanjiti še nihče, bi sam zlahka še enkrat storil isto, in stokrat in tisočkrat. Takrat so nebo rezko preparali zaporedni žvižgi raket, izstreljenih na domačih dvoriščih okoliških hiš in me predramili iz vrtinca spominov. Poglej, še nekaj minut nas loči do novega tisočletja, sem se nasmehnil.

Vrata je odprl Štefan, prijatelj in zapornik iz moje sobe. »Kaj je, Edi Boj? Se nam ne boš pridružil v jedilnici?«

»Ne, tu bom ostal!«

»Daj no, vsaj še dve leti boš lahko vsak dan gledal v strop sobe, veseli se z nami! Novo leto slavimo, novo tisočletje! Daj, pridi!«

Soba je utripala v bliskih hkratnih ognjemetov, kajti okoličani so si dali duška. »Ne, Štefan. Povsem dobro se počutim. Res ne bi šel. Saj ne zameriš?«

»Tebi, prijatelj? Tebi ne zamerim ničesar! Srečno novo leto!«

»Enako, ostalim bom voščil, ko se vrnejo v sobo. Pojdi zdaj!«

Sojetniki me imajo radi in spoštujejo, odobravajo moje dejanje ter priznavajo, da sem opravil častno delo. Oko za oko, zob za zob. Čeprav, pošteno povedano, bi tudi sam zaslužil kazen po tem načelu. In ne le enkrat, desetkrat!

1.

Leto 1994.

 

»Fant, odpelji me do poveljnika,« mi je strogo velel podpolkovnik, še preden bi dobro vstopil v vojašnico.

Od nekje te poznam! Kje sem te že videl?

»Kaj si zasanjal? Rekel sem, da me odpelji do poveljnika! Ali ne slišiš prvič?«

»Koga lahko najavim,« sem prijazno odvrnil. Častnik slovenske vojske se ni odzval, kajti gledal je diplome in pohvale naši enoti, viseče na zidu poleg vhoda vojašnice.

»Mi lahko poveste vaše ime?« sem vljudno vprašal še enkrat.

»Počasi, počasi! Kam se ti mudi?«

»Mi lahko poveste svoje ime. Moram vedeti, koga lahko najavim poveljniku.«

»Podpolkovnik Radović sem jaz!«

Poznam te. Poznam! »Stopite za mano, prosim!«

Nemo sva se sprehodila po hodniku do poveljnikove pisarne, kjer sem potrkal na vrata in počakal. Odziva ni bilo.

»Kaj je? Ali ne veš niti to, kje je tvoj poveljnik?« je Radović bevsknil vame.

»Kako naj vem, kje se nahajajo sodelavci, če niso ravno v pisarnah!« se nisem dal.

»To je tvoj šef!«

»Pač ne vem, kje je trenutno! Ne morete počakati minute?«

»Kako se pogovarjaš z mano, desetnik?« je ošabno odvrnil.

»Oprostite gospod podpolkovnik, toda …«

»Ne ti meni z zgodbicami. Najdi mi poveljnika, hitro!«

Spomnim se, od kje te poznam! Kranj, oktober 1991, tik pred odhodom armade iz naših krajev.

»Hitro sem rekel, kaj se čaka,« je ponovil, zato sem brez besed odšel proti jedilnici.

Če mi rečeš naj pohitim, se bom obrnil in ti med oči nasul vseh osem krogel okvirja svoje službene pištole.

»Daj, daj! Hitreje. Nimam ves dan čas!« sem zaslišal izza mojega hrbta in jezno stisnil zobe.

Na njegovo srečo sem kmalu našel poveljnika in mu povedal, kdo je prišel k njemu. »V redu, pojdi nazaj na svoje delovno mesto,« mi je dejal. »Se te je lotil?«

»Ničesar ne bom komentiral,« sem odvrnil. »Kdo je sploh ta človek?«

»Nekdo iz generalštaba. Prišel je preverit nekaj mojih službenih odločitev lanskega leta. Nič ne skrbi, zgolj formalnosti, pojdi nazaj v prijavnico!«

»Razumem!«

Oktober 1991. Nekaj dni pred odhodom jugoslovanske vojske iz Slovenije sem ležeč na strehi stolpnice južno od kranjske vojašnice umeril daljnogled ostrostrelne puške in jo pripeljal točno na glavo oficirja, ki je samozavestno paradiral po športnem stadionu ter brcal v škatle s sanitetnim materialom. Pozorno sem spremljal pot človeka, ki je nekajkrat pogledal v mojo smer, se zatem nenadoma ustavil ter z gesto prstov svoje umazane dlani pokazal, kaj misli o meni. Križec daljnogleda sem mu prilepil na čelo in si v spomin vtisnil njegov naduti obraz. Če te zdajle podrem, se z izgubo 7´9 milimetrskega naboja ne bo nihče obremenjeval, sem pomislil takrat. Jaz na strehi stolpnice zmrzujem v oktobrskem vetru, ti se medtem peteliniš na vojaškem stadionu in se mi posmehuješ. Kdo je sploh zmagal v tej vojni? Ti ali jaz? Nalašč sem se premaknil in narejeno popravil položaj za strel, nalahno privzdignil cev kot bi zajel sapo ter nameril vanj. Oficir jugoslovanske vojske je prepoznal znake nevarnosti ter se s paničnim tekom preko nagrmadenih vojaških odpadkov rešil v prvo stavbo, oddaljeno približno petdeset metrov od športnega poligona in v naslednjih nekaj ur ga ni bilo več na spregled. Na dogodek sem že skoraj pozabil, toda zdaj mi ga je v spomin priklical okupator, ki je zgolj v treh letih iz kapetana JLA napredoval do podpolkovnika Slovenske vojske. Ampak, kako je to mogoče? Nihče iz moje enote, ki smo bili med vojno na pravi strani, ni prišel dlje od poveljnika čete v kakšnem izmed učnih centrov. Človek, ki je bil do zadnjega zvest poraženi armadi, se danes šopiri z visokim činom zmagovite vojske. Tega ni nikjer na svetu! Kako se lahko nekdo, ki je izdal svojo nacionalno armado in prestopil v vojsko države, ki jo je pol leta prej želel nasilno zasesti, povzpne tako visoko? In ta človek, je danes na položaju, kjer lahko preverja tiste, ki smo ga premagali v neenakopravnem boju.

V hodniku, desno od prijavnice sem zaslišal buren razgovor, ki ga je obvladoval podpolkovnikov visoki glas. Poveljnik je povešal pogled in se neuspešno branil pred plazom kletvic, namenjenemu njemu in naši enoti, saj po besedah bivšega okupatorja ni uresničevala ciljev, zastavljenih v preteklem letu. Želel sem pristopiti in poseči v pogovor, toda takrat sta se nenadoma z vojaškim pozdravom nemo poslovila in Radović je strogo stopil do mene.

Brez besed sem srepo zrl vanj. »Kaj je, desetnik? Ne boš odprl vrata podpolkovniku?«

»Tega ni v opisu del in nalog za moje delovno mesto!«

»Ti lahko tudi ukažem!«

Ti mi boš ukazoval? Če bi te takrat počil, bi se mi zdaj na prsih svetilo zlato odlikovanje generala Maistra.

»Kaj je? Se midva poznava?« me je naenkrat vprašal in pogledal od strani.

»Ne! Znance si skrbno izbiram,« sem mu mirno odgovoril.

»Meni se pa zdi, da sem te enkrat že videl!«

»Mogoče med vojno, vendar dvomim, da sva bila dovolj blizu, da bi si me lahko zapomnili, gospod podpolkovnik!«

»Vem te od nekje,« je preslišal moje besede.

Ti mene ne! Toda jaz dobro vem, kam sodiš!

Stal sem mirno, brez besed. »Kaj molčiš?« je povzdignil glas. »Odpri mi ta vrata!« Brezizrazno sem mu pogledal v oči. »Kaj je, odbijaš ukaz nadrejenega?«

Prijel sem ročaj službene pištole. »Če bi te oktobra ´91 podrl s svojo ostrostrelko, se danes ne bi nihče niti spomnil, da si kdaj hodil po slovenski zemlji!«

Namrščil je obrvi in me srepo pogledal. »Ti si bil tisti junak tam gor? Ti si ciljal name?« Nisem želel odgovoriti z besedami, ki jih je poznal sam. »E, moj junak! Zdaj vidiš kje sem jaz, a kje si ti! Kaj boš naredil? Boš potegnil pištolo?« Zasmejal se je in pokazal vrsto slabo negovanih zob. »Nisi upal takrat, tega si ne drzneš danes!«

»Misliš?«

»Ali smo mi skupaj krave pasli, da boš zdaj tako govoril z mano, desetnik?«

Dvojina mu povzroča težave. »Zate ne vem, jaz jih nisem nikdar!«

»Ne boš se tako pogovarjal s podpolkovnikom! Zdaj greva k tvojemu komandantu!«

»Za vami, gospod podpolkovnik,« sem mu z roko nakazal smer proti poveljnikovi pisarni.

»A ne! Ne kažem jaz hrbta takim, kot si ti. Boš šel ti pred mano!«

»Enkrat ste ga že … Ko ste ti in tebi podobni med vojno bežali pred nami!«

»Za to boš pisal izjavo. Bom zahteval to pred tvojim poveljnikom in jo sam nesel na generalštab!«

Ne igraj se z mano. Namero izpred let lahko dokončam takoj zdaj. Vseeno sem pred njim krenil po hodniku.

»Temu vojaku naj se odvzame orožje in ga danes razrešite vseh dolžnosti!« je ukazal Radović, ko je brez trkanja vstopil v poveljnikovo pisarno.

Šef je odložil slušalko telefona in naju pogledal. »Želite, podpolkovnik?«

»Ta vojak mi je grozil in ukazujem, da mu odvzamete osebno orožje in razrešite vseh dolžnosti za danes!«

»Desetnik, kaj je bilo?«

»Kaj sprašuješ njega? Jaz govorim!« se je razburil Radović.

»Oprostite, gospod podpolkovnik. Svojim vojakom zaupam in rad bi slišal, kakšne težave sta imela!«

»Nimaš kaj spraševati njega!«

»Z vsem dolžnim spoštovanjem do vašega čina,« se je poveljnik izognil neposrednega stika s častnikovo naduto osebnostjo, »desetnik mi bo povedal, kaj se je zgodilo!«

»Jaz … Jaz bom posredoval na generalštabu!«

»Vi kar!« Poveljnik je obrnil pogled proti meni. »Desetnik, torej?«

»Rekel je, naj mu ob odhodu odprem vrata!«

»In zakaj jih nisi?«

»Ker česa podobnega ni še nihče zahteval od mene!«

»Vse je enkrat prvič in lahko se zgodi, da to postane stalna praksa. Naslednjič ugodi prošnjam nadrejenih častnikov!«

»Toda poveljnik. To mi je ukazal!«

»Ali je potrebno zapletati življenje s takšnimi malenkostmi?«

»Imam svoje razloge!«

»Desetnik, tvoji razlogi me ne zanimajo in naslednjič stori, kar ti nekdo reče!«

»Takšnim kot je on, se ne mislim uklanjati!«

»Ali si sedaj videl, kake vojake imaš,« je vzrojil Radović. »Ne spoštujejo predpostavljenih častnikov!«

»Podpolkovnik, prosim vas ... sam bi rad razjasnil zaplet.«

»Ne, nič ne boš ti razjasnil. Zahtevam disciplinsko komisijo za desetnika, ti pa boš pisal izjavo, ker ne potegneš za mano. Je to jasno!«

Plačal mi boš to predrznost. Enkrat je treba pokazati, kdo je na slovenskem gospodar. »Šef. Moja pištola.« Položil sem jo na mizo in dodal rezervni okvir z naboji. »Bo lahko kdo izmed sodelavcev opravil moje delo do konca izmene? Nočem zapletati nastalo težavo v vašo škodo.«

Poveljnik je srepo vzel orožje in ga zaklenil v blagajno. »Ne skrbi desetnik. Lahko odideš!«

»Ampak boš šel pred disciplinsko, to ti jaz garantiram!« je zavpil podpolkovnik.

Namenil sem mu sovražen pogled, ki je izdajal tisto, česar zaradi poveljnika nisem želel izreči. Dobil boš svoje, zdaj sem odločen in kar nisem opravil pred leti, bo storjeno danes. Z vojaškim pozdravom sem se poslovil od šefa in odšel v garderobo, kjer sem se preoblekel v civilna oblačila ter sedel v avto, besno pritisnil na plin ter odpeljal domov na Jesenice, v svoje enosobno najemniško stanovanje. Zakaj se ti ljudje vedno počutijo ogrožene in zato z glasnostjo ter narejeno samozavestjo potiskajo strahove v globino svoje duše? Lahko bi živeli v ravnovesju vzajemnega sožitja in strpnosti, saj jim nihče ničesar noče, dokler se držijo družbenih norm, lastnih naši kulturi. Toda ne! Svoje demone izlivajo na vse, ki se ne smejo ali zmorejo braniti in vedno so na prednostni listi, najsi gre za pravico na sodišču, napredovanje v službi ali iskanje stanovanj. Da, tudi službena stanovanja so nam obljubili, ko okupatorji dokončno odidejo iz naših krajev, toda namesto nas jih zdaj zasedajo tisti, ki so se v zadnjem trenutku premislili in ostali tukaj. Seveda, ocenili so, da jim bo pri nas bolje, brez kančka slabe vesti poteptali svoj nacionalni ponos ter se začeli podrepno udinjati novi oblasti. Naši vrli voditelji so jim nasedli in zdaj vlada stanje, kakršno najlepše odraža bivši kapetan jugoslovanske armade, zdaj podpolkovnik naše vojske. Volan sem stisnil tako močno, da so mi členki na dlaneh pobelili. Ne, Radović bo plačal za vse! Tudi za ostale, ki se postavljajo s slovensko uniformo, čeprav sem prepričan, da bi takoj prestopili na sovražno stran, če bi nas napadla tuja država. To storili enkrat in tudi naslednjič bi! Nekoč, ko sem bil še zaposlen v vojaški policiji, smo pred nekom družno izrekli, da bi v primeru agresije na Slovenijo najprej poskrbeli za svoj hrbet in očistili nevarnost znotraj naših vojašnic, šele zatem bi puške obrnili proti napadalcem. Teden dni so k nam hodili psihologi iz Ljubljane in izpraševali, kaj nas je navedlo na to razmišljanje. Kako naj zaupamo nekomu, ki ni bil zvest armadi, kjer je vse vzvode ukazovanja ter izvrševanja obvladoval njegov narod, ga je hranila in mu omogočila brezplačno bivanje v naših krajih, smo odgovorili? Takšen človek, ki je že enkrat prelomil prisego, naj bi zvesto služil Sloveniji? Niti slučajno, od ljudi te vrste lahko pričakuješ zgolj nepričakovano in to je v vojni najhujše! Zapeljal sem na parkirišče pred blokom ter še malce obsedel v avtu. Stvari je potrebno enkrat za vselej postaviti na pravo mesto! Moram izvedeti kje stanuje Radović ter skovati načrt, kako ga pospraviti pod rušo brez ogrožanja nedolžnih ljudi. Kritična točka moje strpnosti je dosežena in končno mi je vsega dovolj! Vrh glave mi je prišlo, da vedno nekdo hodi po meni! S pestjo sem zamahnil po volanu. Ampak, počakaj! Ne smejo te dobiti! Načrt mora delovati brez sleherne napakice, vendar popolnega umora ni! Zadihaj in dvakrat premisli kaj boš storil! Se je vredno žrtvovati in svoje osebne zamere dvigniti na višji nivo za dobrobit vseh Slovencev? Vsekakor, kajti omenil sem že kritično točko in ubiti ga moram tako, da bo vedel, kdo ga je ugonobil! Moj obraz mora biti zadnje, kar bo videl pred smrtjo, tako se mu morda posveti, zakaj odhaja s tega sveta. Vendar moram pripraviti zvit načrt, pameten in zvit, prav takšen, kakršen sem sam in pri tem ne smem hiteti ter se tako izpostaviti tveganju. Potrpljenje je Božja mast in preudarno moram stisniti zanko smrti okrog podpolkovnikovega vratu.

Odprl sem vrata avtomobila, pomahal radovedni sosedi na oknu, ki se je najbrž že spraševala, kaj neki tako dolgo razmišljam v ugasnjenem vozilu, ga zaklenil ter se odpravil v svoje stanovanje.

2.

Počakal sem skoraj mesec dni, da se je razprtija s podpolkovnikom na videz polegla. Radović se vsakodnevno zapleta z vsemi, ki so podrejeni njegovemu činu in položaju, zato je najino nesoglasje kmalu potonilo v pozabo. Šef je tudi uredil, da mi ni bilo treba iti pred disciplinsko komisijo, kajti posredoval je na višjih nivojih in objasnil arogantno podpolkovnikovo obnašanje, ki je bilo povod v moj deloma neprimeren odziv do črtic, nošenih na ramah bivšega okupatorja. Vendar sem sam ves čas načrtoval svoj naslednji korak, ko bom z enim dejanjem maščeval vrsto krivic in na večer svetega Miklavža sem med nočnim dežurstvom skrbno pregledal razpored dopustov za tekoči mesec.

Upam, da si je kdo izmed kolegov zaželel nekaj dni oddiha. Kje to piše? Že vidim, tukaj! Enkratno, Miro si bo v osrednjih dneh meseca privoščil 14 dni dopusta. Več kot dovolj časa za uresničitev genialnega načrta, kajti preden vzamem mero Radoviću, se moram posvetiti zapletenemu in do neke mere precej tveganemu postopku. Kaj bom namreč storil? Svoje osebno orožje bom zamenjal s sodelavčevim, ki bo takrat užival proste dni in ga zato ne bo pogrešil ter posledično postavljal vprašanja na napačnih mestih. Kako in zakaj? Odprl bom orožarno in lastno pištolo potisnil v Mirov tok, vzel njegovo ter jo med delovnim časom nosil za pasom, kot bi bila moja. Na dan D vzamem njegovo s seboj v akcijo, toda moja bo v tem času na varnem v vojašnici in na zrnu, ki bo prebilo žrtvino telo, bo odtis cevi sodelavčevega orožja. Preprosto in malce podlo, toda oprosti kolega, ne smem tvegati, da me dobijo! Ti imaš dober alibi in če bo balistika pripeljala kriminaliste na tvojo sled, se boš pač moral znajti sam. Vendar ne skrbi, niti to ne bo potrebno! Vojaških pištol ni v policijskem registru in četudi bi kdo v naslednjih dneh slučajno odkril nepravilnost v orožarni, se lahko izvijem z opravičilom, da sva ju pomotoma zamenjala med zadnjim čiščenjem po strelskem urjenju, ki se jih udeležujemo dovolj pogosto, da bo izgovor povsem verodostojen. Po opravljeni nalogi morilsko orožje nato le očistim in ga ponovno zamenjam s svojim, strelsko povsem neomadeževanim. Nikomur se ne bo sanjalo, da je v orožarni za kratek čas izginila službena pištola, ki je nekje daleč sodila jugoslovanskemu kapetanu v uniformi podpolkovnika slovenske vojske. Zadovoljno sem vstal s stola, odšel na stranišče in po povratku v pisarno prelistal telefonski imenik Ljubljane ter poiskal želeni priimek. Devet Radovičev in trije Radovići. Desno roko dam v ogenj, da ima še vedno mehko naglašen konec priimka. Aha! Tukaj si, ptiček! Naslova ne bom zapisal, moram si ga zapomniti, kajti nič ne sme nakazovati, da sem poizvedoval za njim. Popolni umor, to je moja naloga! Nočem sedeti zaradi nekoga, čigar odstranitev s tega sveta bi mi še pred nekaj leti prinesla medaljo hrabrosti. Toda, kdaj naj se ga lotim? Miro bo odstoten od desetega v mesecu in se vrne tik pred božičem. To bo pravi datum! Takrat petarde treskajo vse naokrog in moj strel si bodo morebitni mimoidoči razlagali kot dejanje razposajenih mladostnikov. Vse mora potekati brezhibno, vse moram predvideti!

Zazibal sem se na stolu in ure do jutra so v pričakovanju začetka naloge minevale kar prepočasi. Ob osmih, ko sem opravil s svojo nočno izmeno ter predal dolžnost sodelavcu, sem iz službe krenil naravnost v Ljubljano. Zaradi prirojene orientacije na neznanem terenu in globoko v možganih vtisnjenega naslova, sem v prvem poizkusu našel stanovanjski blok, kjer je bival podpolkovnik.

Sam vedri v njem, jasno! Družino je poslal domov v Srbijo, saj ni prepričan, če so tukaj resnično na varnem. Še danes namreč goji upanje, da se nekoč vrnejo njegovi in takrat udarijo kot se spodobi za tretjo najmočnejšo evropsko armado. In s plačo slovenskega častnika, tam njegovi živijo na veliki nogi, jaz pa nisem vreden niti toliko, da bi mi dodelili obljubljeno službeno stanovanje. Sedeč v avtu, ustavljenem na praznem parkirnem mestu, sem vrgel pogled na sosesko. Klasično realsocialistično okolje s pustimi sivimi bloki in zanemarjeno, z odvrženimi škatlicami cigaret ter vinilnimi vrečkami onesnaženo okolico. Samo še železnica bi morala teči mimo in življenjski habitat bi bil kot ustvarjen zanj. Toda, ne glede na stanje dvorišča, jaz vsak mesec odrinem tretjino plače za najemniško stanovanje, medtem ko ga je njemu vojska dodelila zastonj. Radio sem nastavil na Val 202 in začel opazovati dogajanje okrog sebe. Ljudje se med seboj ne pozdravljajo, torej živijo drug mimo drugega. To je dobro, malenkostni odklon ustaljenega ritma življenja jih ne bo vznemiril in nihče ne bo pozoren na neznanca med njimi. Upam, da ne bo slučajno zapadel nov sneg, kjer bi v pršcu pustil sledi svojih čevljev. Da, čisto na vse moram misliti.

»V naslednjih dneh se obeta hladno zimsko vreme brez padavin, ki jih v izdatnejši obliki lahko pričakujemo šele po novem letu,« me je razveselil glas vremenoslovca po zaključku opoldanskih poročil. Odprl sem vrata avtomobila in stopil proti stavbi levo od Radovićeve.

Vse so narejene po istem kopitu, torej nima smisla, da tvegam po nepotrebnem in se kažem v njegovem bloku. Kar tu, v sosednji zgradbi, bom preveril razpored prostorov pritličja in določil točko, kjer ga pričakam. Prijel sem kljuko vhodnih vrat. Vraga, odprejo jih lahko le stanovalci s ključem ali pritiskom na gumb znotraj njihovih stanovanj. Kaj zdaj?

»Vam lahko pomagam?« me je zdramil prijazen ženski glas.

»Dober dan. K Borutu sem prišel,« sem se v trenutku zlagal.

»Kam?«

»Do Boruta v sedmo nadstropje grem, sinu tistega gospoda močnejše postave …«

»Z brki?«

»Da, to je njegov oče.«

»Prijazen mož. Zakaj ne pozvonite pri njih?«

»Sem že, toda verjetno še spi.«

»Ah, ta mladina! Stopite za menoj, bom jaz odklenila. Greste z dvigalom?«

»Ne hvala, kar po stopnicah jo bom mahnil.«

Ne smem dovoliti, da si me gospa natančno ogleda in zapomni bolj kot bi si želel. To ni dobro in že zdaj mi ni všeč, da me je sploh videla. Pokimal sem ji v pozdrav in se prav počasi ter obotavljajoče odpravil navzgor po stopnišču. Čez kratek čas zaslišal, kako je izstopila v petem nadstropju ter odklenila vrata svojega stanovanja. Tako, zaklenila je za seboj, zdaj pa hitro nazaj v pritličje, kjer moram pregledati razdelitev prostorov. Torej, levo od vhoda je kolesarnica, desno na steni visijo poštni nabiralniki in nasproti njih vodi v kletne prostore ozko stopnišče. Ne bo šlo! Nikjer se ne morem skriti dlje časa in počakati žrtve brez tveganja, da me kdo opazi. Urno sem odšel iz zgradbe in se na videz nezainteresirano sprehodil mimo vhodnih vrat Radovićevega bloka. Tudi tukaj je na vratih samozapiralna kljuka. Nič ne pomaga, spremeniti bom moral načrt ter nadgraditi taktiko napada!

Hitro, vendar z navidez brezbrižnim korakom, sem se vrnil do avtomobila, sedel vanj in se po Hruševski cesti ter naprej preko Litijske brž odpeljal do Tivolija, kjer sem parkiral vozilo povsem na koncu poleg železniške proge. S polno glavo načrtov ne upam peljati domov, saj nočem zaradi zamišljenosti povzročiti kakšne prometne nesreče in tako tvegati neželeno pozornost mož v modrem. Niti izvrstnega horse burgerja pri kiosku si ne drznem privoščiti, čeprav mi neznansko kruli v želodcu. Nihče ne sme izvedeti, da sem bil v Ljubljani, kajti vse lahko postane sled za menoj! Kaj mi je storiti? Kako naj pospravim podpolkovnika, da bo ob tem videl moj obraz, vendar se z dejanjem ne ogrozim? Imam dobra dva tedna časa, da uresničim načrt, kajti čez tri dni Miro odide na štirinajstdnevni dopust. Globoko sem zavzdihnil in nezavedno udaril s pestjo po volanu. Prav nič dolgo nočem čakat! V orožarni bom kar ob prvi priložnosti zamenjal pištoli in njegovo po službi vselej odnesel k sebi domov. Seveda bom svoj prazni tok skril za oprtnik z naramnicami in tako ne bo nihče opazil, da v njem ni shranjenega orožja. Pogled sem dvignil proti parku, kjer so se po poteh, zazrti v oči ljubljenih, sprehajali zaljubljeni pari. Stresel sem z glavo in se raje posvetil nadaljevanju naloge, kajti nov preblisk mi je šinil skozi možgane. Priprava popolnega umora sploh ni enostavna, kot sem si domišljal, toda storil bom takole! Od jutri naprej se bom vsak prosti dan odpravil pred Radovićevo stanovanje in prežeč od zunaj čakal na priložnost. Nočem se kot podgana skrivati v kleti ali kolesarnici, raje počakam, da se z avtom pripelje pred blok, naglo zakorakam za njim in preden bi lahko zaprl vrata, vstopim v zgradbo ter opravim svoje delo. Saj ne bo takrat nikogar v pritličju, seveda ne … vse bo šlo kot po maslu! Toda, kaj če bo vseeno kdo tam? Podpolkovnik me bo spoznal in načrt popolnega umora bo splaval po vodi. Kako mu bom odgovoril, ko me vpraša, kaj delam v njegovem bloku? Ne! Odvrni negativne misli. Uspelo bo! S prisiljenim nasmehom sem zamahnil z roko, toda že v naslednjem trenutku sem se zresnil. Ampak vseeno preveč ugibam! Zanašam se na srečo, ki me ne mara in me ni še nikdar obiskala. Vendar, enkrat lahko oplazi tudi mene! Ne, ne! Zberi se, globoko dihaj! Načrtuj, glej širše, oceni okolico! Preko ceste sem opazil bar, od kjer bi lahko spokojno motril vhod v njegovo stavbo. Tlesknil sem s prsti. Da! Zjutraj po službi bom šel tja, vzel v roke časopis in naročil kavo, mogoče še nekaj brezalkoholnega in takoj plačal. Če se mi ponudi priložnost, bo nujno ukrepati hitro in ne bom imel časa, ki bi ga tratil s čakanjem na natakarjevo štetje drobiža. V trenutku ko opazim Radovića, moram preceniti možnosti za naskok, ne smem hiteti ali nepremišljeno tvegati. Seveda ne in tudi ne bom, ne smem. V primeru, da pogoji za uspeh ne bodo izpolnjeni, si nočem z ihto zapreti vrat do kasnejše priložnosti. Umor moram izpeljati stoodstotno uspešno v prvem poizkusu! Točno tako, šment, kako sem zadovoljen sam s seboj!

Mirno sem obrnil ključ, zagnal avto in se prazne glave, kajti vse pomembno sem si že domislil, odpravil proti domu.

3.

»Eno kavo in kozarec vode, prosim,« sem s srbskim naglasom ogovoril natakarja v baru nasproti vhoda v Radovićev blok, nemudoma plačal naročeno ter odprl Sportske novosti.

Že šestič sedim tu, vedno s hrbtom obrnjen proti oknu, saj v ogledalih nad točilnim pultom vidim zrcalni odsev dogajanja za seboj. Le dvakrat sem izostal, kajti čakale so me službene obveznosti, ki se jih nisem smel ogniti in v tem času se družba ob točilnem pultu ni več ozirala name. Postal sem inventar lokala, kar je bil tudi moj namen. Naslonil sem se vznak na stol, si s časopisom zakril polovico obraza ter kljub vsej previdnosti pregledal okolico in preučil, če je kdo pozoren name. Bodi neopazen! Saj sem, z obnašanjem ne vzbujam pozornosti, naslonjalo stola vedno primem z dlanjo v njegovem osrednjem delu in mize se ne dotikam, zato prstnih odtisov ne puščam za seboj. Skodelice, žličke in kozarce takoj pomijejo v stroju, tako poleg umazanije zabrišejo tudi moje sledi, ki ostanejo na robovih inventarja. Tudi ustekleničene pijače nalašč ne naročam, saj bi iz zaboja lahko izbrskali steklenino z mojimi izdajalskimi odtisi in oblečem se vselej podobno, saj vsakič obujem temne čevlje, nase navlečem kavbojke, rjav ali siv pulover in temno zeleno vetrovko, da z ničemer ne izstopam od množice gostov, ki vsakodnevno polnijo lokal. Nihče si me ne sme zapomniti, moram ostati neviden v njihovem vsakdanu in spojen z običajnim ritmom okoliškega dogajanja. Tu in tam namenoma za kakšno uro odidem na zrak ter se s sklonjenim pogledom sprehodim po okolici, saj bi se sicer lahko kdo vprašal, zakaj zadnjih nekaj dni zgolj brezdelno posedam pri njih, vendar se vselej vrnem ter sedem vedno za drugo mizo. Nikakršnega vzorca obnašanja ne smem izdajati, nihče si ne sme spomniti, da sem kdaj vedril tukaj, sicer zlahka zaidem v težave. Popoldne, preden odidem domov, včasih naročim malo točeno pivo in s tem goljufivo naznanim, da se pripravljam na večer.

V sedmih dneh sem spoznal Radovićeve ustaljene navade. Okrog osme ure zjutraj se odpravi v službo in vrne malo pred pol četrto. Seveda, častniki na visokih položajih si lahko privoščijo svoj urnik dela, jaz moram plesati, kot mi igrajo drugi. Čez dan bivši okupator navadno ostane v stanovanju in ne odhaja nikamor. Toda, danes zjutraj sem na veliko začudenje opazil, da sploh ni odšel v službo, temveč se je vrnil domov ob pol devetih zjutraj. Presenečenje se je spreobrnilo v navdušenje, saj to pomeni, da tu in tam dežura v vojašnici. Udaril sem s pestjo v dlan in se zasmejal spoznanju, če mi ga naslednjič uspe ujeti ob tem času, bo postal moj plen! Zjutraj je mladina v šoli, odrasli v službah, starejši stanovalci so povečini še doma, torej bo pritličje prazno in se kar ponujalo za naskok. Računam! Mislim, da bo ponovno dežural nekje okrog dvajsetega tega meseca. Kako delam jaz? Osemnajstega čez dan, torej bom lahko devetnajstega zjutraj tukaj. Potem sem isti večer preko noči in naslednjega dne ob pol devetih bom lahko spet tu. Kdo je dejal, da je načrtovanje umora preprosto? Enaindvajsetega in dvaindvajsetega sem nato prost, torej bo enkrat v tistih dneh počilo! V bar nasproti vhoda Radovićevega stanovanjskega bloka do takrat ne bom šel, saj zaenkrat nimam več te potrebe, toda kaj in kako po uboju? Naj grem še kdaj tja, sedem za mizo ter naročim pijačo, kajti lahko bi postalo sumljivo, če bom naenkrat izginil. Po drugi strani se zločinci vedno vrnejo na mesto podviga in ozirajoč na to dejstvo, bom tako še bolj sumljiv. Ne, kje pa, saj me nihče ne pozna, sledi nisem pustil, bil sem povprečnež iz množice, ki vsakodnevno vedri tam, z nikomer se nisem pogovarjal in tudi stikov nisem navezoval. Kaj se naenkrat obremenjuješ s strahovi, boš že videl, kako se bo obrnilo! Najprej opravi zadano nalogo, vojak! Zaradi prisluha tujega glasu sem stresel z glavo in brž vstal, časopis spodvil pod pazduho, nataknil rokavice ter za vsak primer dvakrat podrgnil z rokavom po vrhnjem delu naslona, saj tudi dlan lahko pusti sebi lasten odtis. Prav nevpadljivo in brez pozdrava sem odšel do svojega FIAT Una 60 S, ki v temno rdeči barvi prav tako z ničemer ne izstopa iz vrste ostalih parkiranih vozil ter zapeljal proti domu.

Naslednji štirje dnevi niso prinesli želenega uspeha. Prvi dan sem bil od jutra v službi, v ostalih je podpolkovnik odšel na delo preden sem prispel tja, oziroma je imel prost dan ali sploh ni odhajal iz stanovanja, toda enaindvajsetega decembra sem dočakal svojih pet minut. Radović je ob pol devetih pripeljal izza ovinka, ustavil svojo krem rumeno Zastavo 128 dvajset metrov od mene in se s poslovnim kovčkom v roki napotil proti vhodu stanovanjskega bloka.

V glavi mi je šumelo in srce divje razbijalo, ko sem stisnil Mirovo službeno pištolo. Zdaj ali nikoli! Odprl sem vrata svojega avtomobila in stopil za njim. Podpolkovnik se je stavbi bližal z leve strani in tako sem mu bil, v kotu približno šestdesetih stopinj desno, stalno izven vidnega obzorja. Vse se mora zgoditi v trenutku. Odpri vrata in za tabo se bom izrinil skozi njih tudi jaz. Paziti moram, da bodo med tem odprta na stežaj, saj na podbojih nočem pustiti vlaken svojega oblačila. Samo, da ti ne padejo ključi na zmrznjena tla, tako boš zbil ritem dogajanja in vprašanje, če bi ujel pravi trenutek za vhod v pritličje. Daj že! Še malo, še malo! Prekleto, najraje bi te ustrelil kar tu in zbežal, toda pomiri se, ne bodi nestrpen in ne prehitevaj! Vse poteka kot po maslu, ujeli te bodo, če se ne boš držal načrta! Glavo pokonci, vojak. Zdaj! Ne, ne prehitevaj, ohrani mirno kri! Radović je odklenil vrata in vstopil v preddverje. Komaj sem se zadrževal, da nisem potegnil pištole izza pasu. Ne še, ne še zdaj! Lahko te kdo opazi z orožjem v rokah. Počakaj, da vstopiš za njim. Ne dovoli, da pride v stik s teboj. Ne smeš pustiti sledi, le luknjo v njegovi glavi! Z nogo sem zadržal zapirajoča se vrata in jih sunil s podplatom. Nikogar ni! Sama sva, gospod podpolkovnik! Zdaj bom opravil delo, ki je pred leti ostalo nedokončano v kranjski vojašnici. Ne vem, zakaj mi v glavi odzvanja refren neke pesmi Andreja Šifrerja. Kakšne pesmi? Kaj ta pesem pomeni? Čemu zdaj mislim na Šifrerja? Z močno brco sem zaprl vhodna vrata in z orokavičeno dlanjo brez besed nameril pištolo v Radovičevo čelo, ki je takrat ravno odprl poštni nabiralnik. Presenečeno me je pogledal in zakrilil z rokami, da je časopis ter nekaj reklamnih letakov nežno zaplavalo proti tlu. Trenutki so minevali kot v počasnem posnetku in predramil naju je šele tresk na tla padlega časnika.

»Kdo je to!« je mežikajoč izpod senčnika službenega pokrivala vprašal podpolkovnik.

Nisem mu odgovoril, le nemo meril pištolo med oči. Majhni psi …

»Kdo je to?« je ponovil vprašanje. Molčal sem in čakal, da me prepozna. »Ti si, desetnik s Pokljuke … Kaj imaš v roki?«

… grizejo in lajajo na mirne ljudi… Pritisnil sem sprožilec in v letu ujel izvrženi tulec. Udarec tkiva trgajoče krogle mu je nogi nalahno odlepil od tal in neživi torzo podpolkovnika Radovića je poletel po pritličnem hodniku poleg poštnih nabiralnikov. Glava, ki jo je močan sunek vrgel vznak, je med letom izgubila večino svoje židke vsebine in s topim zvokom votlega temena udarila ob betonska tla. Telo je še zadnjič zadrhtelo v strašanskem krču in z mrtvimi rokami v nezavednem sunku zamešalo v vsebino svoje iztekajoče notranjosti.

… a, ko res zagrmi, majhnih psov več ni …

S pištolo sem pritisnil kljuko vhodnih vrat in jih nalahno odprl. Nikjer ni bilo nikogar, niti v bloku nisem slišal gibanja zvedavih sosedov, ki bi želeli prvi izvedeti, kaj se dogaja v pritličju njihovega stanovanjskega bloka. V naslednjem trenutku sem orožje zataknil za pas in se v meglenem jutru brezbrižno, kot na sprehodu po promenadi, vrnil k avtomobilu. Nihče se ni oziral na pok prednovoletnega vzdušja, nihče ni bil pozoren na fanta, ki v neopaznih oblačilih hodi po zmrznjenih ljubljanskih tleh. Pred barom nasproti stanovanjskega bloka so gosti odvrgli petarde in s tem dokazali, da njihove lahko počijo še glasneje. Zagnal sem motor in počasi odpeljal proti domu.

Jaz sem vladar življenja, kralj maščevalec, sodnik in krvnik. Nihče se ne bo nikdar več igral z menoj! Kako veličastno delo sem opravil! Padel je kot pokošen, vendar pred smrtjo prepoznal svojega krvnika, kar je najpomembneje, bistvo mojega dejanja. Vedel je, kdo mu bo vzel življenje in zakaj. Nihče ne bo pometal z mano, tega je konec! Dokazal sem kaj zmorem in gore bi lahko premikal, tako silnega se počutim! Naravnost veličasten si, največji med vsemi! Usodo nekoga si vzel v svoje roke in ga kaznoval za vse, kar je storil hudega! Sladki trenutki zmagoslavja in pravice! Vendar moram imeti zdaj glavo na pravem mestu. Ne smem se izdati in dopustiti, da me ujamejo, sicer uspeh ne bo imel prave vrednosti. Vozi zdaj, vozi previdno in pelji na Jesenice po stari cesti. Na cestninski postaji te lahko kdo prepozna in najavi policajem.

Pot domov je minila mirno in na dvorišču pred domačim blokom sem mirno ugasnil motor avtomobila, pozdravil sosedo ter se odpravil v stanovanje. V kopalnici sem se slekel in pazil, da to opravim tako, kot si kirurg po operaciji sname rokavice ter pri tem ne pridem v stik s smodniškimi delci, ki so prekrili moja oblačila. Hlače, majico, pulover in vetrovko sem zatem malomarno zalučal v pralni stroj ter legel v kad, napolnjeno z vročo vodo.

Delo sem opravil vrhunsko! Kdo ve, so nemara že odkrili truplo in kaj zdaj počne policija? Saj me niti ne zanima, kajti kar preveč enostavno je bilo vse skupaj. Nekaj temeljitega načrtovanja in cilj je padel kot zrela hruška. Sledi tudi nisem pustil za seboj. Vrata sem odprl enkrat s čevljem, drugič s pištolo in vlakna obleke niso prišla v stik s predmeti v hodniku. Nihče me ni videl med prihodom niti med odhodom in Radović je legel, preden bi se me lahko dotakni, če me je opazil kdo iz bara čez cesto, se verjetno ni obremenjeval s potjo in namerami neznanca v čarobnem pričakovanju adventnega časa. Tam se vsakdo zanima le zase in pusti ostale, da živijo svoje življenje. Kako popolno dejanje sem opravil in tako odlično se nisem počutil že dolgo časa. Res sem dober!

Voda v kadi, ki se je medtem ohladila, me je predramila iz razmišljanja. Obrisal sem mokro telo in odšel v dnevno sobo.

Temeljito moram očistiti pištolo. Z njimi sicer pogosto streljamo in smodniške sledi so stalno prisotne, toda na to se ne bom zanašal. Sreča je do zdaj na moji strani in ne smem je izzivati. Krpice, čistilo, zaščitno mazilo za orožje ter manjkajoči naboj, vse imam pri roki še iz časa takoj po vojni, ko smo zaradi stalnih groženj naši enoti in tudi nam osebno, orožje hranili doma. Kdo ve, če tudi podpolkovnik ni stal vsaj za majhnim delčkom njih? Nikomur ne bo več grozil in le sebi lahko pripišem to zaslugo! Kako sem veličasten! Škoda, ker svojega dejanja ne smem obelodaniti niti najboljšim prijateljem, ki bi se zagotovo strinjali z mojim početjem. Nihče ne sme izvedeti! Kako sem ponosen nase in žalosten obenem, kajti nad zmago se naslajam sam! Perilo v pralnem stroju se je medtem opralo. Vlažnega bom zavil v črno vrečo in odnesel v kontejner pred Mercatorjevo trgovino. Tam bo kmalu zakopano pod ostalo navlako, ki jo odvržejo okoliški trgovci. Vendar tega ne bom storil takoj! Preden obleka v hladnem zimskem vremenu zamrzne in se spremeni v nedeljivo ledeno gmoto, jo lahko izkoplje kdo od prezeblih brezdomcev, ki z veseljem pregledajo vse, kar mi normalni ljudje odvržemo kot neuporabno navlako. Jutri mi še ni potrebno oditi v službo, zato lahko vstanem ob štirih zjutraj, ko je zunaj najhladneje in so Jesenice kot opustele ter odvržem dokaze, ki me lahko povežejo z dejanjem, storjenim v Ljubljani. Do večera bodo že ležali na Mežaklji pod debelo plastjo ostalih smeti, petdeset kilometrov od kraja upravičenega umora. Globoko sem zavzdihnil in najraje bi zavriskal na ves glas, toda ne smem vzbujati pozornosti radovednih sosedov, ki se jim ne sanja, kako odločen človek živi v stanovanju poleg njih. Da, vse sem predvidel, nič ne sme iti narobe! Od danes sem drug človek, to čutim v kosteh! Vse se mi zdi enostavno, svet je naenkrat očiščen utesnjenosti, ki me je morila zadnjih nekaj let in sem bil prepričan, da se bo v bodočnosti le še stopnjevala. Nekaj … nekaj novega se je zgodilo v tem hladnem jutru … kot bi mi misli vodila neznana, vendar pravična sila! Postal sem močan, močnejši kot sem si kadar koli upal nadejati! Edi, nihče ne bo nikdar več pometal s tabo, na tem svetu nihče … sicer … ne, nikoli več!

4.

Krut umor slovenskega častnika v Ljubljani

 

Ljubljana, 22.12.1994

 

Včeraj, enaindvajsetega tega meseca, je pod streli neznanega storilca obležal podpolkovnik slovenske vojske M. Radović. Za zdaj neznani morilec ga je ustrelil v glavo, tako je pokojnik umrl na kraju zločina še pred prihodom reševalcev. Porajajo se govorice, da je bil g. Radović povezan z balkansko orožarsko mafijo, kar so zaenkrat nepreverjene govorice. Zanimivo, da ga je našla šele sostanovalka, ki se je nekaj pred deseto uro dopoldne vrnila iz trgovine. Zaradi petard, katere v tem času neprestano parajo tišino predvsem v najgosteje naseljenih delih naše prestolnice, ni bil nihče pozoren na strel, ki je odjeknil iz pištole verjetno najetega morilca. Policija v interesu preiskave o podrobnostih umora molči in bo sedmi sili predstavila svoje ugotovitve na tiskovni konferenci predvidoma danes popoldne.

ml

 

Jaz sem izbranec, kralj pravičnosti in prvi v vrsti bojevnikov za Slovenijo. Našli so ga šele čez uro in pol? Amaterji! Sanja se jim ne, s kom je imel gospod Radović opravka, niti s kakšnim človekom imajo opraviti policaji! S popolnim morilskim strojem, ki za seboj ne pušča sledi in je učinkovit kot Terminator. Da, stroj za ubijanje sem! Policaji bodo danes popoldne predstavili svoje ugotovitve. Kakšne ugotovitve? Da niso ničesar ugotovili? Čisti strel v glavo, brez prič, brez sledi. Kaj boste povedali, saj ne veste, zakaj je obležal pod mojo kroglo! Kako odlično se počutim v tem danem trenutku! Popolno zadoščenje, ki ga ne more ponuditi noben drugačen kompromis. Pravična tožba! Kriv si! Strel v glavo! Pravična razsodba! Konec! Prav zaradi teh novih občutkov sem včeraj ves dan ostal doma in v mislih obnavljal trenutke veličastnega dejanja. Menjaje me je prežemalo neizmerno veselje in ponos ter obenem strah pred posledicami, če umora vseeno nisem izpeljal v popolnem sozvočju s svojim načrtom. Ob slehernem avtu, ki je pripeljal na dvorišče, sem skočil k oknu in se kasneje smejal lastnemu strahu. Zakaj panika. Izpeljal si popoln umor in nikakršne možnosti ni, da bi te dobili. Pomiri se, uživaj! Danes zjutraj sem vstal na vse zgodaj ter odvrgel obleko, kontaminirano z dejanjem pravičnega uboja, v kontejner. Prav dobro sem se počutil brez obremenilnih dokazov poleg sebe in se zatem z mirnim tempom, v zori prebujajočega dne nikomur na očeh, odpeljal proti Pokljuki. Kako se bom obnašal med sodelavci? Najbolje, da dogodek čim manj komentiram, saj je celo Columbu najbolj sumljiv tisti, ki o zagrešenem dejanju pove največ teorij. Spomni se podobnega umora, ki se je zgodil v Sloveniji in kako si se nanj odzval? Ne vem, na misel mi ne pride nič določenega. Torej si tega nisi gnal k srcu, tudi sedaj se obnašaj podobno. Ampak tokrat sem akter dejanja, scenarist in režiser veličastne predstave! Pameten bodi! Genialno si izpeljal najtežji del, zdaj poskrbi, da zaključek nadgradi celoto! Mirno, prav nič sumljivo sem takrat zapeljal pred vojašnico, vstopil v stavbo in pozdravil kolego Grega, ki mi bo čez nekaj minut predal službeno dolžnost. Še Mirovo pištolo moram vrniti na pravo mesto, končno vzeti nazaj svojo in nad operativnim delom umora lahko povlečem črto!

»Edi, šef te kliče,« je preko vseh zavpila tajnica, ki me je opazila med potjo iz garderobe proti prijavnici.

Kaj, za vraga je sedaj? »Saj greva oba z Gregom čez minuto k njemu, da opraviva primopredajo! Kaj ne more počakati,« sem ji zaklical.

»Ne razpravljaj z mano na vse zgodaj! Jaz le prenašam naprej tisto, kar mi naroči!«

»Oprosti,« sem se moral strinjati. »Že grem!«

Previdno sem potrkal na vrata šefove pisarne. »Vstopi desetnik,« je odvrnil, kajti pričakoval me je, »in sedi! Nekaj glede današnjega službenega dne ti moram povedati!« Nemo sem prikimal. »Najbrž ti je znano, da so v Ljubljani ubili podpolkovnika Radovića!«

Zdaj smo pa tam. Kaj naj odgovorim? »Resno! Nisem slišal!«

»Kako nisi! Vsi časopisi pišejo o tem. Celo v dnevniku so omenili.«

»Bil sem nekaj dni prost in nisem na tekočem z zadnjimi novicami!« Kaj naj rečem? Je bilo najino nesoglasje pred tedni dovolj pomemben razlog, da sem si zapomnil njegovo ime? »Sicer pa, bi ga mar moral poznati?« sem nadaljeval. »Vem, da je vsaka izguba človeškega življenja tragedija, toda ni mi čisto jasno, kaj se to tiče mene!«

»Desetnik, ne govori neumnosti! Podpolkovnik Radović je bil tukaj pred tremi tedni. Se ga ne spomniš?«

»Tisti iz generalštaba, zdaj se ga spomnim!«

»Omenjam ga, ker si danes ti na dolžnosti v prijavnici.«

Zakaj zaradi mene? »Ne razumem, poveljnik!«

»Iz nadrejenega poveljstva je prišel ukaz, naj v znak žalovanja ugasnemo osrednje radije v vseh vojašnicah. Nobene glasbe, je to jasno?«

Kaj? Vse to zaradi nekega Radovića? Saj to je neverjetno! Prav zanima me, kaj bi v nadrejenem poveljstvu storili, če bi podobna usoda doletela mene. Verjetno ničesar, zaradi njega pa kar dan žalovanja? Ne morem verjeti. Pri malici bi morali dobiti praznični kozarec vina, kot smo ga v jugoslovanski armadi ob posebnih priložnostih, ne pa dan žalovanja. Najraje bi pospravil še koga, da bodo imeli na generalštabu kaj početi. Ne! Ne komentiraj ničesar! Pamet v roke. Ne tičejo se te odzivi okolice. Svoje si opravil, hinavci naj kar žalujejo, pravi ljudje se ob tem veselimo. »Razumem! Poskrbel bom, da današnji dan mine v spominu na mrtvega podpolkovnika!«

»Edi, mene tvoj sarkazem ne moti, toda pazi, da ne boš pretiraval pred kom, ki ti lahko škoduje!«

Predaleč si šel! Ne igraj se! »Razumem, grem na svoje delovno mesto. Naj se vrneva oba z Gregom zaradi primopredaje?«

»Ni potrebno, lahko odide domov. Pod poročilo se bom podpisal kasneje!«

»Razumem, poveljnik!« Preveč si drzen Edi, nehaj! Zločince ujamejo takrat, ko se prevzamejo in mislijo, da jim nihče nič ne more.

Po malici, brez kozarca vina, se je kolektiv zbral v vojaškem klubu, kjer smo ob kavi in dimu cigaret govorili o vsem in ničemer. Sam kave ne pijem, toda ob tem obredu se vedno rad pridružim sodelavcem. Tokrat je bila, tudi zaradi morbidne tišine v vojašnici, na sporedu kruta usoda podpolkovnika Radovića.

»Kaj mislite, kdo ga je,« se je oglasil vzdrževalec Aleks.

Dim sem potegnil globoko v pljuča. Sam načeloma ne kadim, le v službi tu in tam poprosim koga izmed rednih kadilcev, naj mi odstopi kakšno cigareto.

»Mafija! Verjetno je imel kaj s Črnogorci. Ti obvladujejo zadevo na Balkanu,« je modro ugotovila tajnica in med občinstvom iskala potrditev svoje teze.

»Ni rečeno,« je dejal ekonom. »Kaj, če ga je obdelala jugoslovanska obveščevalna, ker je ostal pri nas?«

Zaradi tega bi ga morala kar naša, toda pravico sem namesto njih tokrat vzel v roke jaz. Jaz sem tisti, ki je izvršil nekaj, česar si ni upal nihče drug. Nevede sem se nasmehnil.

»Edi, kaj te tako zabava?« me je strogo vprašal poveljnik. »Jaz ne vidim ničesar smešnega v smrti podpolkovnika slovenske vojske.«

Napaka! Zakaj se igram? Nisem previden! »Zamislil sem se, kako kruta je usoda. Podpolkovnika pred tedni nisem niti poznal, danes že žalujem za njim.«

»Desetnik! Vsaj danes nam prihrani svoj cinizem! Nikogar ne zanimajo tvoji pogledi na smrt nekoga izmed nas,« me je strogo opomnil šef.

Daj, nehaj Edi! Toliko časa boš opletal z jezikom, da boš postal sumljiv. Saj ne, kje pa! Kako neki? Vsi vedo, da sem močan le z besedami in vedno na svoj način komentiram dogajanje okrog sebe. Vsak dogodek, naj bo športni, politični ali zgolj novica rumenega tiska, komentiram v svojem slogu. Ne smem menjati vzorca obnašanja, sicer bom iz varnega okolja prešel na teren, ki mi je tuj in tam bom ranljiv ter dovzeten za napake. Najbolje, da ostanem takšen kot sem, vendar v nekih normalnih, znosnih mejah. Pa kaj se obremenjujem, saj sem normalen, povsem običajen fant. Vraga, kaj sem spregledal, bedak! Za pasom še vedno nosim Mirovo pištolo, jaz tepec! Zjutraj je nisem zamenjal s svojo. Napaka! Preveč napak se mi dogaja! Kaj je z menoj? Izvršil sem popolno usmrtitev, zdaj brez razloga grešim v malenkostih! Prevzel sem se kot vsi zločinci do zdaj in zato jih policaji dobijo v svoje roke. Ali sem očistil pištolo? Zakaj mi je zdaj to padlo na misel? Doma sem bil tako zamišljen, kaj bi storil s smodnikom kontaminirano obleko, da se ne spomnim, sem očistil orožje ali ne. Saj sem ga, zanesljivo! Zakaj smo malicali planšarsko enolončnico namesto krompirjeve solate s polpeti? Seveda sem vse očistil, kajti tako banalne napake zanesljivo ne bi storil. Spet sem lačen. Pištolo bom preveril takoj, ko spijem kavo. »Šef! Veste, da sem sočuten in me tragedije prizadenejo, toda tri leta nazaj je ta, ki danes velja za nekoga izmed nas, streljal tudi po vaših položajih!« Daj vrni se v prijavnico Edi in prenehaj opletati z nepotrebnimi komentarji!

»Desetnik, dovolj mi je tvojih komentarjev! Vrni se v prijavnico!« je poveljnik osorno izdal ukaz, ki sem ga izvršil brez ugovarjanja.

Mirno sem odšel za svojo mizo, izza pasu potegnil pištolo in jo poduhal. Niti kančka vonja po smodniku ne zaznam. Hitro sem jo razstavil in pogledal skozi cev. Čista kot solza! Saj sem vedel. Očiščena je, toda takšne malomarnosti si ne smem več privoščiti. Ničesar ne smem opraviti z malimi možgani, delovati moram zavestno in preudarno. Čakaj, kaj si dejal? Česa si ne smem več privoščiti? Kdaj bom ponovno deloval? Bi pospravil še koga?

»Kaj delaš, desetnik?« Ob šefovem glasu sem se zdrznil in okvir, poln nabojev mi je zdrsnil iz rok. »Pištolo čistiš?«

Ne, no! To se ne dogaja meni! Vedel sem, da je bila sreča predolgo velikodušna. Saj vas ne zanima, kaj delam, poveljnik. Kajneda vas ne? Krompirjeva solata, polpet in gorčica, mogoče poleg malo kruha.

»Pametna ideja! Imam zamisel, kako te bom ozdravil podlih misli, ki jih po nepotrebnem trosiš naokrog ob najbolj neprimernem času,« je dejal ukazovalno.

Zdaj bo rekel, naj mu izročim orožje in videl, da ni moje. Ne, ne! Šef je dober, njemu ne smem storil žalega! Ampak vseeno, če potek dogodkov postane nevaren, lahko strel prikažem kot nesrečo. Saj se v vojski dogajajo nesreče! Seveda, kar razburjajte me, šef! Kar dajte, se bo zgodila nesreča. Toda, pištola je Mirova, kako bom preiskovalcem objasnil to neprijetnost?

»Vzemi ključ in pojdi v orožarno, prinesi vse tam shranjeno orožje ter ga temeljito očisti. Vse, Razumeš? Tudi avtomatske puške! Le malokalibrske, ki jih pri nas hranijo biatlonci, pusti pri miru!«

Sonce je posijalo izza nakopičenih oblakov vrh Viševnika. Šef, saj te ne bi ustrelil, šalil sem se, ti si car, ravno takšen kot jaz.

»Kaj se spet smejiš? Izvrši ukaz!«

»Razumem, poveljnik! Po končanem čiščenju poročam o rezultatih naloge, ki jo bom opravil temeljito in z največjim veseljem!«

»Prenehaj s temi nepotrebnimi komentarji in stori, kar sem dejal!«

»Vaše povelje bo izvršeno temeljito, srčno in v najkrajšem možnem času!«

Šef je le zavzdihnil in se brez besed vrnil v pisarno.

Zakaj me malenkosti obremenjujejo in utesnjujejo do meje nadzora nad sicer obvladljivimi dejanji? Mar nisem tisti, ki določa, kdo bo živel in kdo ne? Radović? Ne boš živel! Pok, ni te več! Jaz sem usoda, jaz sem Bog, angel in razsodnik! Ali kdo joka za njim? Za Radovićem? Bi kdo jokal za menoj? Za nekom, ki je zmagal v vojni z njim? Zakaj nimam otrok, da bi jim povedal, kaj sem storil v njihovo dobrobit? Kdo sem jaz? Kaj želim? Spoštovanje želim! Čigavo spoštovanje? Okolice, ki bi me obsodila, ker storim tisto, česar ostali ne upajo. Kdo sem? Kaj sem? Zakaj sem? Kdo me bo ljubil, preden izživim trenutke na Zemlji? Edi, blede se ti, pomiri se! Zakaj neki? Jaz sem car! Jaz sem Marc Bolan, otrok izročila revolucije, angel pravice! Vse bom uredil in ko enkrat dosežem cilj, zgodovina moje življenje razloži z besedo resnice! Kdo je tukaj Bog? Kdo odreja, kdaj si drznemo misli uresničiti v dejanjih? Sem bednik? Sem jaz bednik, ker imam zamisli, kako rešiti težave, ki jih slovenska politika ne zna? Jaz sem znanilec dogajanja prihodnosti in pravico nosim v dlani tistih, ki si je ne zaslužijo! Sem pesnik vojak? Sem poet ubijalec? Sem nosilec premikov, ki zaznamujejo prihodnost! Bledem! Razsodnost! Kakšen cilj omenjam? Sem imel kdaj odrejen cilj? Kdo mi odreja življenjske cilje? Oko slovenske prihodnosti stremi preko mojih ramen in vsem bom sodil! Vsem, ki si lastijo moje zasluge, da je danes Slovenija svobodna država! Nikoli! Slovenija ni svobodna država! Dušijo jo okovi preteklosti, ki so se zažrli v pore naših življenj in jih sprejemamo kot nekaj samoumevnega! Iztrebil bom golazen, ki mi grabi vrat in osvobodil srčne ljudi! Ne, Ne! Ritem izvajanja poslednje Napoleonove bitke! Zakaj urini kazalci tečejo počasneje kot Sava pod Savskim mostom spodaj pod Betinom? Zakaj pod Savskim mostom ne teče Drava? Ljubim, torej je z mano vse v najlepšem redu. Koga ljubim? Ljubim sebe! Sédel sem za mizo, izpolnil poveljnikov ukaz in zaključil najpomembnejšo epizodo življenja. Med čiščenjem sem Mirovo pištolo zlahka zamenjal s svojo in lastno orožje končno nosil za pasom, njegova pa zdaj dvakrat polirana leži varno shranjena na svojem mestu v orožarni. Končno! Kdo je Miro? Miro, ki živi v svojem svetu idealne družine in linije najmanjšega odklona! Najraje bi videl, da ga obtožijo umora tistega Radovića. Postal bi heroj za vse čase in priložnosti! Rad bi bil Miro, rad sem jaz in kmalu bom sodil vsem!

5.

Policija tava v temi

 

Ljubljana, 20. 1. 1995

 

Na včerajšnji redni mesečni tiskovni konferenci je predstavnik kriminalistov med drugim povedal, da policija še vedno zbira obvestila o predbožičnem umoru M. Radovića. Preiskava je prinesla nekaj novih spoznanj o naravi zločina ter storilcu, vendar z imeni nočejo špekulirati. Po njihovem mnenju se je naročeni morilec že umaknil v Zvezno Republiko Jugoslavijo (ZRJ), s katero Slovenija nima podpisanega sporazuma o izročanju storilcev kriminalnih dejanj. Vse carinske službe so obveščene o primeru in pozorneje preverjajo državljane ZRJ, ki prestopajo našo mejo.

ml

 

Izvrstno! Vi preverjate vzhodno mejo, jaz vedrim v zahodnem delu države, toda preiskava je prinesla nova spoznanja. Krasno, moram vam čestitati! Se že zavedate, da ste dobili nasprotnika, ki mu niste kos? Potrebujete nov dokaz? Naj še koga pošljem pod rušo, da boste dojeli, kdo stoji na nasprotnem bregu reke usode? Prav zanima me, kakšno spoznanje je prinesla preiskava? Spoznanje, da ne veste ničesar? Ščemenje! Ščemenje, ki mi prežame telo ob misli na izvršeno dejanje pravice. Je to novo čustvo, ki ga do danes še nisem poznal? Se misel na uboj človeka lahko kosa z občutkom biti ljubljen? Ali priljubljen! Bi bil priljubljen, če ljudje izvedo, da sem jaz pogubil Radovića? Seveda, ni druge možnosti! Jaz odobravam izvršeno delo, torej ga tudi vsi ostali, saj sem le nekdo iz množice. Ne! Kaj govorim? Jaz si drznem storiti tisto, česar ostali ne upajo! Jaz sem poklican! Eden izmed redkih, ki ima čast biti izbran. Jaz nisem množica, jaz sem poseben, enkratno neponovljiv! Spet me ščemi v trebuhu. Bom lahko še kdaj ponovil dejanje, ki umiri te občutke? Zakaj bi jih umirilo, izvršitev smrtne obsodbe je ščemenje povzročilo in mi prineslo neznansko, do danes nečutno naslado! Kdo bo naslednji povod mojemu ščemenju?

»Edi, preden se z Mirom zamenjata, stopi do šefa,« mi je sporočila tajnica, ko sem stopil skozi vrata pokljuške vojašnice.

»Kaj je spet?«

»Ne vem, nekdo iz obveščevalne je pri njem.«

Obveščevalna? Mogoče so končno spoznali, da sem sposobnejši od sodelavcev in me želijo sprejeti v svoje vrste. Jaz bi bil dober obveščevalec! Preverjeno med prvimi desetimi, če ne najboljši in prepričan sem, da država krvavo potrebuje ljudi kot sem jaz! »Samo trenutek, ne morem tja v civilnem oblačilu!«

»Daj, pohiti!« je zavpila za menoj, kajti ves vznemirjen sem zdrvel proti garderobi in čez pet minut iz civilnih oblačil preoblečen v bojno uniformo, potrkal na vrata poveljnikove pisarne.

»Si ti, desetnik? Naprej!«

»Dober dan,« sem pozdravil šefa in gospoda, ki je sedel poleg njega.

»Sedi, varnostno obveščevalna ima nekaj vprašanj zate,« mi je odvrnil.

Izprašali me bodo z zvitimi besedami in tako spoznali, da sem pravi za njih. Toda jaz poznam odgovore, še preden izrečejo vprašanje, prej kot pomislijo, kar mi želijo povedati. V zadnjem času se mi dogajajo neverjetne reči in vse lepše je živeti!

»Desetnik, imam nekaj vprašanj o vašem odnosu s pokojnim podpolkovnikom Radovićem,« je začel pogovor obveščevalec.

Napaka, storjena je bila napaka pri popolnem umoru! Kje sem pogrešil, kako so izsledili moje ime? Kdaj so me spregledali? Kdo me je naznanil? V baru? Saj sem bil le eden izmed njih, potuhnjen in neopazen. Nemogoče, nemogoče! Zberi se, zberi! Nikjer nisi grešil. Opravil si popoln umor, to je trik, to je ugibanje in upanje obupa! »Ne razumem? O kom me želite izpraševati?«

»O podpolkovniku Radoviću! Se spomnite? Častnik, ki so ga zahrbtno umorili pred mesecem dni?«

Ne zahrbtno, naravnost v obraz! Pred njim sem stal, ko je dobil metek med oči, mu tako dal možnost pobega, vendar je ni izkoristil. Videl me je, nosilca svoje usode! Stisk sprožilca in že ga ni bilo. »Kaj je z njim?«

»Desetnik, odgovarjaj na postavljena vprašanja!« mi je s povišanim glasom velel poveljnik.

»Razumem!«

»Torej, slišali smo,« je nadaljeval obveščevalec, »da sta imela, nekaj tednov preden je padel pod streli morilca, besedno konfrontacijo!«

Z menoj bi rad pometal, zato govoriš v tujkah in upaš, da se zapletem igro nedoslednosti? Meni želiš na jezik polagati svoje besede? Revček, ne boš me, ne moreš se igrati z menoj, kajti jaz vem kaj hočeš in vem tudi česa nočeš! Nočeš postaviti vprašanja, temveč zvito vrtiš črke v želji, da bi se razgovoril in ti povedal nekaj, česar ne veš niti sam. Dokler me odkrito ne vprašaš kar želiš izvedeti, bom obmolknil! Brez besed nasprotujem represivnemu aparatu, ki misli, da me je obvladuje. Molčal sem.

»Je to res ali ne,« je zasliševalec povzdignil glas.

Pamet v roke, da te tam zunaj, kjer ti nihče ne krije hrbta, ne ujame kaj nepričakovanega.

»Ukazujem, da mi odgovorite poddesetnik,« ni odnehal.

Poddesetnik? Mrtev si! »Da!« sem bil kratek in jedrnat.

»Kaj, da?«

Srečo imaš, da nadzorujem bes in se zavedam, da bi me tvoj odstrel postavil na prvo mesto osumljenih tudi za Radovićev pogin, sicer ne bi dolgo plesal po tem svetu! »Res je,« sem se strinjal.

»Kaj mi lahko poveste o tem?«

»Nič posebnega! Prišlo je do križanja mnenj ob nekem manjšem nesoglasju!« Ki ni tako pomemben, da si moral ravno zaradi tega priti na Pokljuko. Nekaj drugega te teži, vendar me ne zvabiš na limanice, prepameten sem za tebe!

»Do kakšnega križanja mnenj?«

»Podpolkovnik je izrazil željo, ki mu je nisem bil voljan izpolniti.«

»In zakaj je po vašem mnenju prišlo do tega križanja mnenj?« je zvito spremenil glas v defenzivni ton.

Vedel sem! Hočeš, da se razgovorim in začnem razpredati svoje teorije, bedna kopija Columba! Saj nisem od včeraj. Za koga me imaš? »Zaradi različnih pogledov glede neke njegove želje,« sem odvrnil.

»Kaj naj bi to pomenilo?«

Vsaj vprašaj me, kakšne želje, namesto, kaj naj bi to pomenilo, vajenec! Že prej sem vedel, da si seznanjen z vsem dogajanjem in želiš iz mene izvleči le tisto, česar sam ne veš. Pametnejši sem od tebe! Vem, da se je Radović zapletal z vsemi, ki so mu prekrižali pot. Vem, da nisem osumljenec, toda v svoji majhnosti si prepričan, kako se mi tresejo hlače zgolj zaradi tvoje prisotnosti! Srečo imaš, da si se mi preveč približal in tako sebi nevede rešil življenje! Če bi prej vedel kakšen gnoj si, te danes ne bi bilo tukaj, opravil bi s teboj kot za šalo. Saj se mi kar smiliš! Najraje bi ti dal namig, kje lahko zgradiš svoj primer. Toda, zakaj neki? »Imela sva različne poglede glede neke njegove nenavadne želje,« sem ponovil odgovor in se mu zazrl v oči.

»Da, da,« je zamišljeno dejal, si nekaj napisal v notes ter zamenjal temo. »Kaj je glede ciničnih pripomb, ki so izletele iz vaših ust, ko ste izvedeli za nesrečni dogodek?«

Naj te popravim, za nesrečni dogodek sem izvedel prvi, vendar mi je čudno, da si prišel sam, kajti po neuspelem prvem delu zaslišanja bi pričakoval izpraševanje v stilu dobrega policista, slabega policista. Jaz bi resnično že takoj prvi mesec pristal v deseterici najbolj učinkovitih obveščevalcev. Ne! Najboljši, daleč najboljši bi bil, kajti jaz vsaj vem, kaj vprašati in iskreno upam, da idiote takšnega kova kot je tip pred menoj, ne vabijo sami v svoje vrste. Mogoče se lahko prijavim na razpis za njegovo delovno mesto? Prepričan sem, da obstaja. Sprejeli me bodo z odprtimi rokami! Pogledal sem poveljnika, ki mi je z gesto nakazal, češ, saj sem ti rekel, da se ne šali s tem, nato pa pogled vrnil obveščevalcu. »Kakšnih pripomb,« sem začudeno odvrnil.

»Vi mi povejte,« je hitro zagrabil priložnost.

Neverjeten si, misliš, da me boš zmedel? »Ne vem, kaj sem dejal pred mesecem dni, niti, da je bilo karkoli spornega v mojih besedah.«

»Torej se spomniš pogovora! Ravnokar si omenil, da ni bilo nič spornega.«

Rahlo se ponavljaš in v navalu navdušenja si se spozabil ter me začel tikati. Počasi postajaš dolgočasen, na zehanje mi gre.

»Boste odgovorili ali ne,« me je ponovno ogovoril, tokrat spet spoštljivejše.

Prav zanima me, so civilni kriminalisti zabiti ravno toliko kot vojaški? Če je temu tako, mi ni treba skrbeti, da me kdaj obtožijo za Radovićev umor. »Čez mesec dni prišel bo semkaj prišel vaš kolega in me vprašal o čem sva govorila danes in najverjetneje se ne bom spomnil vseh besed, toda vedel bom, če je bilo v njih kaj spornega,« sem malomarno navrgel z dolgočasnim glasom.

»Kaj bi bilo po vašem lahko spornega v najinem pogovoru,« se ni dal.

Sem končno povedal nekaj sam od sebe in si se oprijel rešilne bilke? Vendar ne bom nasedel tvoji igri. »Ničesar. Opravljate svoje delo in jaz vam odgovarjam po najboljših močeh!«

»Torej vas prosim za popolno sodelovanje,« je odvrnil narejeno prijazno in v prijateljskem tonu.

Kaj je? Te muči, ker me ne zanima, kdo vam je prenesel moje besede, niti se ne obremenjujem z namenom tvojega zaslišanja? Saj ga vendar poznam! Vem, da opravljate tovrstne pogovore le v opravičilo svojega delovnega mesta, kajti nikdar ne odkrijete ničesar. Ampak, zaradi tega se ne pretvarjaj, da si bolj zvit kot si dejansko. Morda bom prav kmalu jaz tvoj šef. Hitreje, kot si misliš! »Z največjem veseljem sodelujem z vami, vendar se ne spomnim vseh besed, ki sem jih izrekel ob novici, da je na krut način umrl nekdo izmed nas.«

»Kako ste se ob tem počutili?«

Da se meni česa podobnega ne more zgoditi, kar zate nisem prepričan, nekoč, ko pozabijo, da si bil tu! »Žal mi je za slehernim izgubljenim človeškim življenjem,« sem ga z odgovori mlel naprej.

»To je lepo povedano, toda kakšni občutki so vas prežemali?«

Zdaj je povrhu vsega lepega postal še psiholog in moram priznati, veliko talentov združuje v sebi, le izpraševalec je bolj slab. Naj sprejmem igro in mu dokažem, da sem pametnejši od njega? »Neizmerna žalost!«

»Zakaj?« je izstrelil kot iz topa.

»Ker mi je žal za vsakim izgubljenim človeškim življenjem.«

Šef je globoko zavzdihnil.

»Poveljnik, s tem sem zaključil pogovor z desetnikom. Prosil bi vas za kozarec vode in pokličite naslednjega podrejenega!«

Kaj je? Kaj je zdaj? Se ti je končno posvetilo, da si trčil ob nekoga, ki mu nisi kos? Naj mu povem, da se jim želim pridružiti in izdam, kako bi jaz izprašal osumljenca? Ne, raje grem. Podrobnosti izve, ko postanem njegov šef! »Lahko odidem?«

»Nadaljuj delo po ustaljenem postopku,« je dejal poveljnik.

Pozdravil sem oba in smehljajoč odšel na prijavnico. Ti boš mene, revček! Mene bi spraševal, kaj mislim o nekem mrtvecu. Zate sem genij na nekajkratno višji evolucijski stopnji. Pojma nimaš s kom si se zapletel v ples besedne igre. Pohrustam te za zajtrk, malico in večerjo. Tebe in tvojega šefa! Dovolj, Edi, pozabi! Ni se vredno obremenjevati z njim! Pomisli na Radovića! Zakaj nanj? Kot kaže je imel v vsej Sloveniji toliko prijateljev, da smo na Pokljuki šele po mesecu dni prišli na vrsto za izpraševanje in prepričan sem, da nismo zadnji! S svojim ošabnim vedenjem in nadutostjo je osrečil veliko zavednih slovenskih vojakov, ki ga zato niso marali in bi storili kar sem jaz, če bi le imeli dovolj poguma. To obveščevalna ve, zato brez repa in glave izprašujejo vsevprek, samo da nekaj počnejo. Toda, kaj to meni mar? Meni, ki sem imel edini herojsko srce in delil pravico z orožjem v desnici? Jaz sem heroj in ponosno to povem! Spet me ščemi v trebuhu. Kako prija!

6.

Umor ostaja nepojasnjen

 

Ljubljana, 02. 03. 1995

 

S kriminalističnega urada smo dobili poročilo, kateri govori o lanskem umoru častnika Slovenske vojske M. Radovića. V preiskavi ni prišlo do dramatičnega napredka, vendar, po svojih besedah, kriminalisti na terenu z intenzivnimi pogovori odkrivajo sledi za morilcem. Zatrdili so tudi, da je preiskava napreduje in so že navezali stike s srbskimi kolegi, ki pokrivajo področje ZRJ.

ml

 

Moje delo bo utonilo v pozabo! Že ves mesec mi telo krči drget neustavljive želje ponoviti storjeno, saj je ščemenje nekam izginilo in želim ga nazaj! Toda, mi bo uspel podoben podvig? Bom lahko pripravil popolni umor in kaznoval nekoga, ki me je v preteklosti prizadel? Lahko! Stokrat lahko izvršim kazen in nikoli me ne ujamejo! Vendar moram paziti, biti previden kot nikoli do zdaj! Ne smem soditi nekomu, ki mi je blizu. Umori se največkrat zgodijo v krogu družine, prijateljev in znancev, zato tisti obveščevalec, ki me je tako bedno izpraševal v vojašnici, še vedno živi. Maščeval se bom temu, ki me je prizadel posredno in me z njim ne morejo povezati, ampak najti moram sebi enakovrednega nasprotnika! Ženske in mladoletniki me ne zanimajo. Kako bi si pogledal v obraz z umazano vestjo, ker sem uveljavil fizično premoč nad šibkejšim bitjem? Sovraga moram premagati z inteligenco, zvitostjo in analitičnim razmišljanjem, kajti le tako bom zadovoljil slo, ki me z drgetom izziva iz dneva v dan ter jo preobrazil v naslado ščemenja. Da! Soditi moram nekomu, ki se zmore braniti, takšen profil žrtve je pravi! Naj pospravim še nekoga iz naših vrst, ki si takšnega statusa ne zasluži, tovrstnih kandidatov je namreč na pretek! Morda! Me je kdo prizadel bolj od tistih, ki me vsak dan ranijo zgolj s prisotnostjo v naši vojski? Boban, je to morda višji vodnik Boban? Na Bohinjski Beli se vsi pritožujejo nad njegovo nadutostjo, zaverovanostjo samega vase in na položaj, ki ga zaseda v slovenski vojski. Spomnim se prvih julijskih dni v letu vojne. Z našim vodom, samih dobrih fantov, smo želeli zavzeti neko nepomembno obmejno postojanko, ki ji je poveljeval vodnik Boban. Obkrožili smo jih in pozvali k vdaji, toda voluhar v svoji jazbini o tem ni želel niti slišati. Grozil je svojim vojakom, ki so se nam želeli predati ter jim pretil z vojaškim sodiščem, če to v resnici storijo, kajti takrat se še ni zavedal, da bomo zmagali mi in v samostojni državi Sloveniji ljudem ne bodo grozila sodišča po meri blaznih generalov, ki so pred davnimi leti zgubili stik s stvarnostjo. Z ostrostrelno puško je ciljal proti našim položajem in le neznanski sreči se lahko zahvalimo, da smo odnesli celo kožo. Čez čas, ko je videl, da se nam ne bo več dolgo upiral, kajti ušli so mu vsi stražarji, ki so zbrali dovolj poguma in ostal je sam z dvema vojakoma, se je med vzkliki da smo elita, nepremagljivi ter želi živeti med nami, končno vdal. Sprejeli smo ga odprtih rok in še danes ne vem, zakaj mi takratni poveljnik ni dovolil, da mu nazorno pokažem radost ob pogledu nanj ter s pestjo vrnem za sleherno kroglo, ki poletela nad našimi glavami. Vodnika Bobana so odpeljali v neznano, toda čez čas se je vrnil z višjim činom in na položaj, kjer je lahko gazil po fantih, ki se jim je pred pol leta ob vznožju Karavank strahopetno vdal. Ves čas je zatrjeval, da je pod krinko in brez naše vednosti delal za našo stvar že veliko prej, preden nas je napadla njegova vojska. Ni mi znano, kdo v Ljubljani je nasedel tem lažem in ga za nagrado celo povišal v višjega vodnika, toda nečesa se prekleto dobro zavedam! Napako bom popravil jaz! Poglej, naenkrat drgečem po vsem telesu in usta mi je preplavil okus neznanega zelišča? Od kje prihajajo ti neznani, izzivajoči občutki, kdo je angel usode, ki v roki drži meč in udari tega, ki je prizadel? Jaz! Jaz delim pravico, odrejam mejo življenja in smrti. Nimam izbire, sodba je izrečena in spremenil je ne bo nihče! Boban je naslednji, toda kako se bom lotil zahtevane naloge? Naj ga podrem s strelom iz bližine kot Radovića? Ne! Umor tokrat storim drugače, če se človek ponavlja, pride do napak, pogojenih z mislijo o nezmotljivosti, saj delo opravlja že drugič in ni pozoren na malenkosti, ki ločijo uspeh od neuspeha. Torej, s čim bom udaril tokrat? Kako je Boban ogrozil mene? Z ostrostrelsko puško, pod strelom od daleč pade tudi on. Vseeno mi je, če nikdar ne izve, kdo ga je usmrtil. Nikdar, nikoli, vedno, za vselej, komu mar? Pomembno je dokončati nalogo, nič drugega! Poraja se mi zamisel, kje najti orožje! Zanima me, kako je sploh mogoče, da mi kar naenkrat v glavo šine odrešilno dognanje? Od kje, od koga? Nekaj si zamislim in rešitev se pojavi sama od sebe! Prav neverjetno in morda so mi ti dogodki poznani, še preden sem sploh pomislil na njih? Je mogoče, da sem jih od rojstva nosil v sebi in nekje pod tančico zavestnega odločanja pripravljal teren za dejanja, ki jih nameravam storiti v prihodnosti? Kdaj sem prosil trenerja biatloncev, če mi lahko preskrbi pest malokalibrskih nabojev, češ, da bom s puško starega očeta očistil dvorišče potepuških mačk? Že pred leti, ko so prišli prvič na trening k nam na Pokljuko in čeprav je tudi njih dušil embargo, mi je vseeno preskrbel pest nabojev, ki še zdaj ležijo doma v škatli poleg pribora za čiščenje orožja. Mačke še vedno prešerno obhajajo dvorišče, saj nimam srca, da bi ubijal nedolžna bitja, ki so tam sama sebi v veselje, toda nekaj drugega je bolj pomembno. Puške imajo športniki že dve leti shranjene pri nas v vojašnici, zato si bom brez trenerjevega dovoljenja za krajši čas sposodil eno izmed njih, z njo opravil delo in se tako izognil tveganju odstrela z dedovim orožjem, ki bi lahko preiskovalce pripeljalo do mojega stanovanja. Kje ga bom pričakal, se takoj pojavlja novo vprašanje? Nekje v javnosti, seveda. Nekje, kjer bodo ljudje videli moj umetniški akt in se čudili prefinjenemu izraznemu slogu ubijanja. Toda, pomisliti moram tudi na umik iz nevarne cone, kar bo precej zapleten manever. Kje torej? Na cesti! Ustrelil ga bom na prometnici med Bledom in Lescami, na njej je vedno dovolj voznikov, ki se včasih vozijo gor in dol kar tja v en dan, vendar niti ni pomembno, čemu so tam, glavno, da jih bo čimveč videlo Bobanovo smrt.

Kako mi domislice kar same osvetljujejo možgane in kako izjemno sem ponosen sam nase! Že zdaj živo vidim naslov v časopisu:

 

Vrhunski ostrostrelec, s fantastično namerjenim strelom, ubil podčastnika Slovenske vojske, medtem ko je ta med Bledom in Lescami drvel s hitrostjo 100 kilometrov na uro.

 

Drget, drget vznemirjenosti v pričakovanju ščemeta! Ne predaj se navdušenju, misli in razmišljaj! Kje boš postavil gnezdo in spletel mrežo, počakal vodnika ter mu sodil? Kako boš neopaženo odšel s kraja upravičenega umora? Da, umik naj postane najgloblja skrb, največji umotvor končnega izdelka! Kaj pomeni, če nekoga pospraviš pod rušo in nato dvajset let sramotno gniješ v ječi? Prav nič! Ovinek nad hipodromom bo moj položaj, tik pred odcepom za Lesce, levo zgoraj je dovolj rastja, ki me bo zakrilo, vendar v ničemer oviralo pogleda na cesto. Kdaj se Boban vrača z dela? Ob treh častniki na Bohinjski Beli končajo z delom, torej bo mimo peljal petnajst minut kasneje. To je urejeno, zdaj se moram posvetiti pripravi! Kako zabrisati sledi za seboj? Ne bom jih, ne bi mi uspelo, raje zvito zavedem preiskovalce. S čim? To moram dobro premisliti, saj nimam prostora za improvizacijo ali malenkostne popravke, če dogodki krenejo svojo pot. Vse mora delovati brez odklona in skladno z načrtom. Počakaj, je tu nova domislica, se mi je v možganih zaiskrila neverjetna rešitev težave? Da, da! Vem, vse se ujema in tako storim. Kako čustven drget sem si povzročil s tem žarkom lastne genialnosti in veličine! Neverjetno! Zadam si nalogo, malce počakam in rešitev kar sama izpuhti iz mene! Resnično sem v podzavesti že davno tega pripravljal teren za bodoče podvige! Čudovito, veličastno!

Naslednji dan sem se odpravil po kranjskih trgovinah in v prodajalni Alpine kupil zimske čevlje številke 46. Močno so mi preveliki, toda jaz že vem zakaj! Sedel sem v avto ter se odpeljal na Bled in si tam v športni trgovini izbral srednje velik nahrbtnik sive barve ter zeleno športno kapo s senčnikom.

Vetrovke nisem našel v želeni barvi, zato bom doma v omari izbrskal eno starejšo, ki je ni škoda. Vem, da leži pod kupom ostalih starih oblačil! Kaj bom oblekel preko spodnjega dela? V tem času je zemlja še vedno mokra in med proženjem usodnega strela mi zaradi mraza roka ne sme zadrhteti. Nekje imam vrhnje smučarske hlače iz tanke umetne svile. Žal so v svetlih tonih, toda v pralnem stroju jih bom opral na visoki temperaturi skupaj s temnimi nogavicami in povsem primerno se bodo obarvale. Imam pet malokalibrskih nabojev, ki mi jih je preskrbel biatlonski trener že leta nazaj. Več kot dovolj za strelca mojih kvalitet in čeprav ne bo časa, niti priložnosti za poizkusni strel sem prepričan, da je športno orožje natančno uravnoteženo in vrhunsko umerjeno. Vem, da je to spremenljivka in se zanašam na nekoga tretjega ter upam na najbolje, toda druge možnosti nimam, ko bom vzel biatlonsko puško iz orožarne, jo moram čimprej vrniti nazaj, sicer lahko kdo ugotovi, da je izginila. V vojaškem klubu bom iz pepelnikov vzel nekaj cigaretnih ogorkov in z njihovo domiselno uporabo še bolj zmedel preiskovalce! Sem kaj pozabil? S seboj moram vzeti nekaj orodja in z njim na licu mesta sestaviti puško, kajti z Jesenic se bom tja odpravil peš preko polj in orožje mora zaradi naključnih srečanj s sprehajalci ostati nevidno. Prevelike čevlje obujem šele, ko pridem v neposredno bližino cilja, saj bi z nerodno hojo lahko vzbujal nepotrebno pozornost. Tudi obarvane vrhnje hlače si bom oblekel tam, ne morem se v toplem marčevskem dnevu potepati naokrog v smučarski opremi! Nahrbtnik bo dodatno obtežen in v kombinaciji s prevelikimi čevlji bodo kriminalisti v sledeh razbrali napačne telesne mere storilca. Zdaj se moram le še prepričati, če Boban redno obiskuje svoje delovno mesto. Lahko bi bil na bolniški ali si vzel dopust in oprtan s smrtonosno opremo ne upam tvegati dveh zaporednih sprehodov preko zgornje Gorenjske, kdo bi se me nemara zapomnil in po dejanju policiste napeljal na mojo sled. Kar naenkrat slišim glasbo, ki prihaja iz notranjosti mojega telesa, templja umetnosti. Oboa z žametnim tonom miri nevrone, zaletavajoče se v stene možganov, zbor godalcev prežema strast v vrhunec pričakovanja. To je moja droga! To je moja blaženost! To sem končno jaz! Postal sem odvisnik občutja drgeta v pričakovanju ščemeta in želim si še in še, več in več! Nehaj, spet noriš, to je lahko nevarno! Raje trezno razmisli in se prepričaj, če nisi česa spregledal! Poglej, spet se mi nekdo oglaša, kar sem zasledil že zadnjič med odhodom iz šefove pisarne! Prav, bom odgovoril! Ničesar nisem spregledal! Delujem kot morilski stroj z vnaprej programiranim načrtom in pri tem ne grešim. Vse sem predvidel, vse mi je jasno! Nisi preveril vsega! Seveda sem! Nisi! Kaj sem spregledal? Kako boš zanesljivo prepričan, če je višji vodnik v službi? Točno, tokrat nočem, da bi cilj opravljal dežurstvo na dan, ko bom na preži čakal nanj. V službi moram najti številko njegove pisarne in sodnega dne iz javne govorilnice poklicati tja. V primeru, da se oglasi, bom brez besed odložil slušalko, kajti jasno bo, da se vse odvija po načrtu in se lahko odpravim na mesto odstrela! Spet slišim zvok oboe, ki mi govori, kako popoln sem, godci zaigrajte mi veselo pesem. Sem bivol afriške savane, neustavljiv v svoji nameri, neviden pod sojem previdnosti in neranljiv v galopu moči! Sem kralj in vitez, žezlo in meč, pravica in kazen! Kdo me lahko ustavi? Kaj lahko prepreči udarec stare pravde, da z njim preženem krivice in postavim stvari na svoje mesto? Zdaj slišim zvok celega simfoničnega orkestra, ki godi in trobi, tolče in ubira strune pod mojo taktirko! Sem dirigent življenja, prvi med prvaki in izbranec slepe pravice! Nihče me ne prekosi! Nikoli, sem gospodar časa! Danes menja jutri in včeraj prehaja v trenutek sedanjosti! Eden in edini, ki si upa, zmore in zna tukaj, v tem trenutku! Zdaj ali nikoli! Preporod! Iz kokona sem postal prekrasen metulj, nošen na krilih krvi in mesa! Umiri se zdaj, Edi, preveč je bilo vsega lepega za danes, zaspi! Zaspi in sanjaj, preden se prebudiš v dan zmage vihrajočih zastav slave ter novih moči!

7.

Med potjo z Jesenic proti Lescam mi ni nihče posvečal pozornosti. Neviden sem hodil po stezah, ki so vse leto polne sprehajalcev z domačimi ljubljenčki na povodcih ter tekačev obeh spolov in starosti. Od svojega stanovanja sem ubral preko Potokov, se pri Mostah spustil do gradbišča bodoče avtoceste in ga prečkal na odseku, kjer ni bilo delavcev. Nad ovinkom pri Lescah stoji trgovina z gradbenim materialom, zato sem že prej zavil desno preko železniških tirov in se po brežini, skozi nizko rastje, prebijal do ciljne točke. To mi je vzelo precej časa, saj sem bil med potjo pazljiv, da je za menoj ostalo čim manj sledi. Zima se je sramežljivo umikala pomladi, zato so drevesa in grmi že sramežljivo ozeleneli ter me skrili pred radovednimi pogledi naključnih ljudi, ki jih je prineslo mimo. K sreči sem krenil od doma dovolj zgodaj in se tako izognil časovni stiski, kajti v svoje gnezdo sredi zelenja sem želel priti vsaj uro pred terminom ter v miru pripraviti vse potrebno za strel, kajti jasno mi je bilo, da druge priložnosti ne bo. Petsto metrov pred ovinkom sem se preobul v prevelike čevlje in oblekel tanke smučarske hlače. Balast kamenja v nahrbtniku me je dodatno utrujal že od doma, saj nisem upal tvegati z iskanjem dodatne teže med potjo. Kaj naj si misli nekdo, ki bi me videl v sezoni regrata nabirati kamenje? Takoj bi zaslutil, da se dogaja nekaj nenavadnega in me naznanil policajem.

Po nekaj urah hoje preko polj, skozi gozd visokih dreves ter mukotrpnega prebijanja skozi grmičevje sem končno prispel na svoje mesto.

Pazi na trnje, nočeš pustiti sledi tkiva na njih! Vem, vem! Koliko je ura? Pol treh, ravno prav. Nahrbtnik odložim le toliko, da iz njega vzamem puško in vrečko cigaretnih ogorkov, izvijač ter ključ. Vse je tu in orožje bom hitro sestavil! Ogorke bom odmetaval enega za drugim, tako bodo nekateri bolj poteptani od ostalih in preiskovalci bodo prepričani, da je tu kadilo več ljudi. Ampak, naokrog bodo sledi zgolj ene osebe. Napaka! Na to nisem pomislil. Nič, nazaj se preobujem v svoje čevlje in brez nahrbtnika stopim naokrog, nato isto ponovim s prevelikim obuvalom na nogah ter polno obtežen. Zdaj bodo za menoj ostale sledi dveh oseb z različnima težama. Dobro je, toda ni popolno, ker bom po nalogi, poleg prevelikih, primoran uničiti tudi meni najljubše čevlje, ki sem jih kupil v Avstriji in so po letu dni uporabe kot novi. Ampak, nič drugega mi ne preostane! Tako je, kadar v načrtovanju umora ne predvidiš vsega. Pomisli, na ogorkih bodo sledi več kadilcev, ne le dvojice. Še bolje! Policajem se ne bo sanjalo, kaj se je tu zgoraj dogajalo! Kako sem prebrisan! Ne, še bolje! Tako sem pameten, da iz napake potegnem najboljše in v trenutku dvignem dejanje na višji nivo. Napako dobesedno vzgojim v zmago! Mi v tej popolnosti dejanje odstrela sploh še predstavlja izziv? Naslednji ogorek! Še malce ga bom poteptal, tako bodo težje prišli do njega. Na, skrij se v črno zemljó! Ruski černozjom, nemškim soldatom pogrom, slovenska črnica, južnih okupatorjev sodnica. Na, ta je pa lepa, sem po novem tudi pesnik? Bi lahko pisal pesmi in jih objavljal v slovenskih literarnih publikacijah? Vsekakor, z največjim veseljem bi jih objavili in otroci bi o njih pisali obnove. Ne, nikdar! Prej bi moral priti do akademskega naslova, sicer te v Sloveniji intelektualna elita ne upošteva, toda ko se okitiš s titulo, naenkrat vse postane umetnost, tudi če to v svoji osnovi sploh ni! Vendar bi bile moje pesmi najboljše izmed vseh tudi brez tega, ko bi ljudje le spoznali poezijo mojega ustvarjanja! Moje popolne umore. Tistega, edinega do zdaj. Ne sanjaj, vrni se k nalogi, vojak! Pesnil boš doma! Razumem! Do podatkov o obnašanju cilja sem prišel brez pretiranega truda. S službenega telefona sem ga poklical v pisarno na Bohinjski Beli in ker se v celem dopoldnevu ni nihče oglasil, zlahka predvideval, da je ta dan dežurni ali vsaj pomočnik dežurnega častnika. Vendar to dejstvo za dokončanje naloge nima posebne teže, saj je spremenljivka. Vestni uslužbenci včasih zjutraj po dežurstvu ne odidejo takoj domov, temveč se za kratek čas zadržijo v svojih enotah, tudi če za to niso plačani, jaz pa vendar ne morem vse jutro čakati na strelskem položaju, kdaj bo Bobana prineslo mimo mene. Toda, naslednji dan se vrne na delo ob sedmih in zanesljivo odide ob treh, torej bo pripeljal pred puškino cev v času nekaj kratkih minut, s čimer zmanjšam tveganje razkritja svojega položaja. Vseeno sem tik pred koncem delavnika za vsak primer poklical tudi dežurno pisarno vojašnice in javil se je Boban. Z opravičilom, da ni iskani častnik, sem potrdil svojo domnevo in se obenem izognil morda celo tveganega klica iz javne govorilnice! Takrat je bila njegova usoda zapečatena, kajti zdaj vem, da se bo danes, petnajst minut čez tretjo, peljal tu mimo na svojo zadnjo pot! Glede prevzema orožja tudi tokrat ni bilo težav, enostavno sem na slepo izbral prvo izmed pušk, ki jih biatlonci hranijo v naši orožarni, česar nisem niti želel zakriti, saj skoraj ni nevarnosti, da bi ravno danes nekdo preverjal njihovo število. Vrli športniki so zaključili sezono in naslednjih nekaj tednov se s treningi ne bodo ukvarjali. Ampak, kar se mene tiče, lahko začnejo vaditi z jutrišnjim dnem! Delo bo takrat že opravljeno in njihovega orožja ne bom več potreboval. Malce sem negotov le zaradi dejstva, da nisem niti enkrat ustrelil z njo, vendar zaupam puškarskemu mojstru, ki jih je zanesljivo dobro umeril. No, kako že naši biatlonci streljajo na tekmovanjih? Ne! Ne misli na to! Ni pomembno, orožje je brez dvoma brezhibno in popolnoma natančno!

Legel sem na zemljo in v grmovju našel vrzel, ki je omogočala nemoten pogled v širini tristotih metrov levo in desno po cestišču. Vlaga od zime razmočene zemlje se mi je takoj zažrla v kolena in opozorila, da smučarske hlače niso najboljše kvalitete.

Zdaj nimam časa za podobna razmišljanja, nič me ne sme premotiti na poti dosege cilja! Tu sem z razlogom in brez napake bom sodil človeku, ki je nekoč streljal name ter na moje kolege v vodu. Danes bom jaz nameril vanj in bolj se bom izkazal kot on takrat! Tristo metrov imam na voljo. Kakšen avto si lasti? Rdečega Renaulta 9! Kako grd in brezizrazen model, točno takšen, kakršnega si zasluži. Upam, da ne vozi nihče v okolici podobnega avta? Kaj mi roji po glavi, na to nisem prej pomislil! Prekleto, vedno sem za vse sam, zakaj nisem preveril tablic? Čakaj, kranjski grb ima na njih, v to sem prepričan, kajti živi v gorenjski prestolnici! Dobro je, srebrna podlaga in na njej rdeča ujeda ali zmaj, ni pomembno. Nekaj me moti! Kaj če posije sonce? Točno nad Jelovico visi zdaj, skozi temne oblake vidim svetlo kroglo! Ni visoko na obzorju kot je poleti in oslepelo me bo navkljub kapi, ki jo imam poveznjeno na oči! Načrt ni tako popoln kot sem mislil, naslednjič moram predvideti tudi takšne dejavnike! Kaj naslednjič? Nič ne vem in nehaj se obremenjevati z mislimi zmede! Mene nič ne ustavi, v tem trenutku sem Thor Bog groma in maščevanja! Zdaj zagrmim, da se stresejo tla in nebo! Kaj se dogaja zdaj, sem z mislimi na spremenljiva vremenska dogajanja priklical dež? Točno, rositi je začelo! Od kje ga je prineslo, to je še slabše od sonca naravnost v oči! V primeru, da se ravno zdaj ulije, ne bom videl grba na registrski tablici in lahko ustrelim nedolžnega voznika podobnega avta. Naj prekinem akcijo? Zakaj je Lucky Luke v Stripoteki Talični Tom, zakaj ni Sretni Luka, Veseli Luka ali Luka koji jaše s osmehom? Kdo je avtor te smešnice? Panika, panika me grabi! Res je, za vse sem vedno sam, na nikogar se nikdar ne morem zanesti! Dihaj, dihaj, če ne uspeš danes, si pogorel. Ne, ni res! Lahko se vrnem naslednjič! Vrag naj vzame ta dež, vse močneje pada! Koliko je ura? Zdaj bo pripeljal mimo! Fagot! V ušesih mi odmeva fagot! Kakšne oblike je to glasbilo smešnega imena, kako lahko prepoznam njegov zvok, če ga v življenju nisem še nikoli slišal? Ni mi mar bolečin, z njimi živim … Od kje se je prikradla pesem ponosa slovenskih domoljubov? Glej ga, je rdeči Renault! Samo Golf, s sprednje strani sta si neverjetno podobna! Nedolžni ljudje so v njem, pazi! Zdaj vidim naslednje rdeče vozilo! Je namenjeno osebnemu prevozu ali proti meni pelje kombi? On je! Ne, ni! Seveda je! Vidiš tablico? Slabo! Sploh razločiš, kje se nahaja voznik? Ne, toda vem, kje sedi in ustrelil bom tja! Še malo, še malo se približaj. Na slepo bom vžgal proti sredini levega dela vetrobranskega stekla! Ne, na desno, v sredino desnega dela! Točno, moje strani je na desni strani! Naj sprožim zdaj? Še trenutek, je že mimo kapelice! Panika, zadrži dih! Kot jaguar nad nemočnim tapirjem južnoameriške džungle. Plenilec z vrha evolucijske piramide! … kot slovenskega naroda sin …

Strel!

Sem ga zadel? Tulec naj ostane v orožju! Ne dviguj glave, lahko te kdo vidi! Ne zdržim, moram vstati, videti … Moram prvi vedeti!

Avto z razbitim vetrobranskim steklom je zaneslo po cesti in na svoji poti je za las zgrešil odbojno ograjo, ki varuje neprevidne voznike pred zdrsom po bregu nad hipodromom, nato zaplesal povsem v levo ter nenadoma v ostrem kotu zapeljal desno preko cestišča. Videl sem prvi del leta proti kasaški stezi in zasuk na streho, nato mi je vozilo izginilo z obzorja. Sunkovito sem počepnil in takrat je šum dežja presekal strašanski pok. Spet sem dvignil glavo in po dimu, ki se je vil izza obraščenega obronka doumel, da so avto zajeli plameni. Pretresene priče mojega veledela so ustavljale vozila in hitele na pomoč gorečemu višjemu vodniku.

V tem trenutku bi se jim najraje pridružil in pogledal dosežek svoje akcije. Ne, kaj razmišljaš, saj veš, vedno se vrnejo na mesto zločina, ravno tako kot požigalci, ki si ogledajo svoje podvige ali celo vodijo gašenje. Boš pogrešil in se pridružil množici tistih, ki so jih razkrili? Nisem načrtoval takšnega ognjemeta in radovednost prevladuje previdnost! Naj vseeno stečem dol in preverim, če je delo končano? Obut v prevelike čevlje in s puško v roki? Daj, vsaj malo pomisli, preden storiš napako! Kaj če je bil v avtu še kdo, na to možnost sploh nisem pomislil. Zakaj črne misli v trenutku zmagoslavja, kdo vas pošilja? Sem povzročil smrt osebi, ki si je ni zaslužila? Groza, nemočni ženski ali otroku, ki z maščevanjem nista imela ničesar opraviti, vendar sedela poleg moje tarče, morda ubil nekoga, s komer sva nekoč z ramo ob rami stala nasproti okupatorski vojski in je po zaključku delovnega dne, nič hudega sluteč, prisedel v

Impressum

Verlag: BookRix GmbH & Co. KG

Texte: Matej Lakota
Bildmaterialien: Matej Lakota
Lektorat: Matej Lakota
Tag der Veröffentlichung: 25.07.2015
ISBN: 978-3-7396-0695-8

Alle Rechte vorbehalten